Brez posebnega razmisleka, morda iz dolgčasa po družbi, je odprl zadnjo različico priljubljenega klepetalnega robota …

Kamorkoli v mestu bi pokukal tisto jutro, bi našel čudaški nered.

Mi iz Slovenije veljamo za dokaj slabo situirane strance. Z dvema kreditoma so si moji starši komaj komaj kupili stanovanje.

Tisto bore malo opreme, kar nama je je ostalo, sva položila na tla, da nama bi bilo topleje. Noge so nama bingljale navzdol v prazno.

Zdaj se razhudi in nori sama v sebi, potem se umiri, spije šilce nekega žganja.

Iz zasanjanosti jo je prebudil zvok gaganja.

Žanet dela v računovodstvu, precej neosmišljeno in po sili razmer se je odločila za to kariero.

Dišalo je po kislih mandarinah s peškami in postani nirvani. Ničesar na ni treba razvozlati. S palcem in kazalcem si je iz roba očesa odstranil velik krmiželj. Pogledal ga je in odvrgel. Gmota, ki je bila pred kratkim del njega, se je odbila od stopnice in obležala.

»Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.