Stvarnost ni dosegljiva s stavkom

1.

»Vse bo v redu, mali mož, boš videl.«
Očetovi strahovi so hladni in ostri.

Hodi v luno.

»V meni je bilo več borbe,« sem si pravil.
Izvlekli so mi vse vsadke,
na rokah imam šest zarez.
Končno smo dosegli svoj cilj, Smoter.
Orodje,
orodjarji,
iz roda, hop, v rod.

Lahko živimo brez kemije,
a ne moremo brez veze.

Zaupaš in preklinjaš.
Ne vem, kdaj vas bo doseglo to sporočilo:
Vse je zggggrrrrr
rešeno.

2.

Nemirne zenice hočejo biti videne.
Tresejo se: »Vprašajte nas.«

Ne da se ga popraviti, ker nima batov, v njem ni olja.
Ne dela, nima delov, ker je eden, propadel.
Brez vžiga se bistri. Ni ognja,
samo lepilo.

Imel je načrt, nosil ga je kot vsakdanji dolgčas, v katerega je smiselno vsake toliko pokukati, a nikdar zares pogledati. Verjetnostni poskus, katerega rezultat je odvisen od naključja.

Osnovne rezultate verjetnostnega poskusa imenujemo izidi. Dogodek je vsak pojav, ki se v verjetnostnem poskusu lahko zgodi. Dogodek lahko zapišemo kot množico izidov, ki so za ta dogodek ugodni.

»Sreča je za otroke, zate sta glavni nesreča in žalost, ki ju trosiš povsod naokrog. To grozno in majhno živalco, ki ima kožuh iz pametnosti, domislic … Samo ne kažite mi te vzvišene tesnobe!«

Dišalo je po kislih mandarinah s peškami in postani nirvani. Ničesar nam ni treba razvozlati. S palcem in kazalcem si je iz roba očesa odstranil velik krmiželj. Pogledal ga je in odvrgel. Gmota, ki je bila pred kratkim del njega, se je odbila od stopnice in obležala.

3.

Sprejet je bil Veliki zakon, ki so ga družno pisali največji umi. Zaprti so bili v koči in tuhtali so in premlevali in končno ustvarili še nikdar videni stvor. Veliki zakon, so ga poimenovali. Za šalo, a smrtno resno. Izmenično so govorili v stari grščini, latinščini in arabščini. Vse so zapisali v pismenkah, zaradi korektnosti, in kleli so v španščini, ko je čas to dopuščal. Uspelo jim je končno združiti nezdružljivo. Zdaj zremo v svoj čarobni konec.

Ivan Beter, glavni arhivist Centralnega arhiva (CA), se je ravno začel potapljati v ponavljajočo se nočno moro, v kateri ga po ozkem, neskončno dolgem hodniku lovi kot medved velika črka C. Pred smrtonosnim ugrizom ga je še pravi čas rešilo udarjanje po vratih.
»Gospod Beter, gospod Beter!« je iz dežele sanj zaslišal znan ženski glas. »Odprite, nujno je!«
Počasi se je dvignil iz postelje, se popraskal po glavi in si popravil tistih par belih las, ki so mu še ostali. Odprl je vrata in šele tedaj ga je prešinilo, da jih ni nikdar zaklepal.
»Zakaj bi zaklepal vrata, če ti nimajo kaj ukrasti? Vrata imamo, da nas ne motijo, da ni prepiha, da vemo, kje se nekaj konča,« so se motovilile misli po zaspani glavi.
»No, kaj je tako urgentnega?« je med zobmi jezno zarenčal, kot to radi počnejo stari ljudje, še preden je videl, kdo je nesrečnik, ki si ga je dovolil zbuditi.
»Program je zablokiran in procesi preskakujejo! Ne da se ga …« so gmote besed streljale naravnost v uho male postave v zeleni pižami.
»Giudi! Bolj po tiho!« je skoraj prijazno rekel, ko je videl programerko CA Giudi Morales, kako zmedeno krili z rokami po zraku. Pogledoval je po hodniku, ne toliko ker bi mu bilo mar za sosede, ampak da bi na teatralen način pokazal, kako odveč mu je nočni obisk.
»Pridi noter, mi boš razložila,« ji je nakazal z roko naprej.
Giudi se je usedla kar na rob postelje, saj v mali hotelski sobi razen prevrnjenega stola ob mizici ni bilo veliko drugih možnosti.
»No, zdaj pa z besedo na dan,« je rekel stoje, misleč, da jo bo na hitro odslovil.
Videla je, da je ne jemlje resno. Za trenutek se je zastrmela v njegova velika ušesa, ki so se ji prvikrat zazdela smešen dodatek na resnem obrazu. »Takšne uhlje dobijo zlobni ljudje na stara leta za kazen, ker ne poslušajo nikogar razen sebe,« se ji je za sekundo izrisal nasmešek na obrazu.
»Kot veste, smo predvčerajšnjim posodobili BIAS in vanj naložili približno sto tisoč novih zapisov, ki se začnejo na črko O,« je začela razlagati s prisiljeno mirnim tonom.
»Seveda vem, bil sem zraven,« je prikimal Ivan. »To so bili zapisi, za katere sem moral dobiti posebno dovoljenje, ker se niso skladali s pravili pisanja.«
»No, danes, bolj natančno ob 1.34, se je BIAS izklopil in samodejno vklopil, kar se ni še nikdar zgodilo.«
»V redu,« se je v Ivanovem glasu formiral strah. »In zakaj … kako – kar izklopil?« je z dlanjo mahal pred obrazom, kot da odganja nadležno muho.
»Ni čudno to, da se je izklopil, ampak da se je nazaj vklopil, toda kar me je pripeljalo sredi noči k vam, je to, da je BIAS nekaj začelo spreminjati.«
»Spreminjati? Na kakšen način? Kako?«
Bila je mlada, a ne tako mlada, da ne bi domišljavega arhivista še malo držala na trnih. Razmišljujoče je obračala glavo po sobi, kot da bi iskala prave besede. Nad posteljo je opazila gobelin z vtkanim napisom »Stvarnost ni dosegljiva s stavkom«.
»Eden izmed novonaloženih zapisov je moral biti prikrita koda …«
»Koda, kakšna koda?« je skoraj neslišno izgovoril, kot majhni otroci, ki si iz bojazni ne upajo izreči besed.
»Ves arhiv se je začel spreminjati, ne vem, kaj se je zares zgodilo, vse skupaj je trajalo dve minuti, potem smo sistem ročno izključili.«
»Prvič po tridesetih letih,« je zavzdihnil. »Greva, ne smeva zgubljati časa.«
Ivan Beter si je kar čez pižamo oblekel hlače in suknjič, se obrnil proti gobelinu nad posteljo, in že sta bila na stopnišču in pred hotelom in v avtu in v hipu pred CA.
Bolj inteligentni arhivski sistem, BIAS, je bil majhna naprava, nepovezana z ostalimi sistemi. To je bila njegova posebnost. Njegov edini namen je bilo shranjevanje vsega napisanega in predelovanje podatkov v en in edini zapis, ki bi združeval vse, kar je bilo kdajkoli zapisano. V resnico, v tolažbo, v nekaj, kar bo ostalo. Vanj je bilo treba prenesti samo še prepovedane zapise črke O.
Leta in leta je bil kot zvest pes hranjen z najboljšo hrano, toda dobil je trdo in preostro kost.

Vstopila sta v stavbo. Centralni arhiv je bila pisarna, opremljena s tremi stoli in kot mizo velikim kvadrom. Položila sta levi roki na zgornjo površino, ki je oživela in razsvetlila prostor.
»Pozdravljena, BIAS je nedejaven, vklopiti glavno stikalo.«
»Zgodovina procesov od 1.30 danes naprej!« je rekel Ivan. V njegovi odločnosti je bilo čutiti jezo, ki se je mešala s strahom.
V svetlobi, ki se je kot meglica širila nad zgornjo ploskvijo kvadra, so se izpisovala števila, prostorska in časovna zgodovina procesov.
»Stop,« je z desno roko po meglici v desno zakrožila Giudi in približala sklop, ki je vidno odstopal. »Približaj, analiziraj!«
»To bo to,« je strmel Ivan. »Kako je sploh mogoče, da je zapis iz sklopa O začel komunicirati z BIAS?«
»Poglejte samo ostale bližnje zapise!« je kazala Giudi Morales. »Vse je …!« Ni ji uspelo izgovoriti.
»Popravljal je zapise, sistematično!« se je zgroženo udaril po licu. »Vse pike je spremenil v vprašaje in vse vejice v klicaje.«
»Poglejte! Naslove je spreminjal, pa ne katerihkoli, same klasike je izbiral,« je kazala na spremenjeni naslov morda najpomembnejše knjige vseh časov: Albert Holt, Uspeti in se povzpeti v Slabo pečeni polpeti.«
»Boj se komika z božanskimi atributi!« je kriknil in pogledal Giudi.
Vedela sta, da je edini način, da izvesta, kaj se zares dogaja, ta, da vklopita BIAS in ga v živo izprašata, kaj se mu dogaja, a najprej je bilo treba najti izvorni zapis, ki je sprožil plaz. Giudi je brskala po meglici med podatki in plosknila: »Tu je!«
»O nevarnosti samote,« je molče, s premikajočimi se ustnicami, prebrala naslov članka iz leta 14 pred Velikim zakonom.
»Samo prvi odstavek je viden, ostalo je zabrisano,« je rekel Ivan Beter. Držal se je za naslonjalo stola in si grizel ustnico. »Preberi naprej.«
Najprej je nujno razlikovati med samoto in osamo, saj se ravno ta dva pojma rado zamenjuje in izenačuje. Prvo gre razumeti kot nekakšno odmaknjenost, kot stanje nekoga, ki se iz določenih razlogov odloči prebiti del razpoložljivega časa s seboj. »To je gotovo kopija, predelava starih zaprašencev,« si je s kazalcem drezal po nosnici Ivan.
»Vklopi BIAS, da vidiva, kam pelje!«
Giudi je premikala gmoto podatkov, da bi razbrala nadaljevanje besedila.
Pri samoti gre za želeno stanje, za odločitev iz nuje …
Priklopila je dovod za ohlajanje in napajanje BIAS. Stene so oživele in iz njih je izmenično piskal oglušujoč zvok. Meglica je postala zelene barve in se spremenila v sfero. Ivan jo je z roko razprl in videl, da se spreminja celoten CA. Sfera se je skrčila v piko in odprla v prazno kroglo.
Poskušala sta jo vrteti in razpirati. Ni šlo. Nepremično je utripala.
»Večina ljudi je zlobnih,« se je sprožil preskakujoči glas iz krogle.
»BIAS?« je vprašala Giudi.
»Izbris, začetek, konec!« je udaril po mizi Ivan.
»Kdo? Kje? Sem?« Krogla se je skrčila na piko in izginila.
Soba je zasmrdela po zažganem in meglica nad kvadrom je v majhnih svetlečih kockah izzvenela v zraku. Ivan Beter in Giudi Morales sta se odprtih ust spogledala. »Kdo je avtor zapisa?« jima je istočasno steklo vprašanje med ušesi.
»Je še živ? Poglej!«
»Še je živ,« je odgovorila Giudi.

4.

Opazoval je številne varnostnike, ki so se ponosno sprehajali po bolnišnici. Hodili so zravnano in se pozdravljali s kimanjem. Bili so ljudje, ki so natančno vedeli, kaj hočejo. Imeli so najmočnejše orožje, smoter. Jun je pogledoval na svojo triletno hčer Ale, ki je ves čas ogovarjala varnostnike: »Kam greš? Kdo si?« Hodila je za njimi, se smejala in oponašala njihovo čudno hojo.

Mimo so pripeljali dečka, ki je nepremično ležal na postelji. Ni imel več kot pet let, njegova koža je bila siva. Iz rok in nosnic so vijugale cevke pod rjuho.
»Kdo je to?« je vprašala Ale očeta.
»To je en fant,« ji je po tiho odgovoril.
»A spi?«
»Ja, verjetno je zelo bolan.«
»A bo umrl?«
»Ne vem.«
»A jaz bom umrla, tata?«
»Ja, ampak čez veliko, veliko let.«
»Nočem umret.«
»Ja, nekoč boš tudi ti.«
»In potem me ne bo?«
Samo prikimal je.
»Bom šla na odpad?«
»Ne, ne, avti gredo na odpad.«
»Kje bom?«
»Na pokopališču, verjetno.«
»In koliko časa bom tam?«
»Hmm, 100 ur.«
»A, to je preveč,« je Ale po odraslo zavzdihnila, kot da jo že zdaj dolgočasijo vse tiste ure.

Vstopila sta v ordinacijo.

»Klicali so me iz vrtca,« je glasno rekel Jun in požrl slino. V prostorčku pod jezikom se mu je zbirala odvečna slina. Na odgovor se je v mislih pripravljal že med vožnjo. Govoril je jasno in odrezavo, da ne bi zavohali njegove šibkosti.

»Katerega?« je vprašala medicinska sestra. Bila je drobne postave in za resnim pogledom sta se skrivali dve topli očesi, ki sta govorili o tem, da sta bili njeni dobrota in mehkoba z leti ukročeni. Trudila se je biti prijazna na najbolj zoprn način.

»Kiklop 5,« je rekel. Zdravnik in sestra sta se spogledala in si prikimala, kot da jima je zdaj vse jasno. »Torej posega ne krije zavarovalnica,« je rekel zdravnik in vzvišeno premeril očeta.
»Ne,« je rekel Jun nenaravno glasno, da bi preglasil strah z jezo.

Kiklopi so bili vrtčevski oddelki za nemirne, neubogljive in neukrotljive otroke, ki so jih v posebnih skupinah prevzgajali tako, da so jim vsako uro za petnajst minut prekrili eno od očes, da so se umirili. Spreminjali so jih v nadarjena bitja. Njihova uspešnost je bila 99-odstotna.

Ale je gledala očeta. Zdel se ji je zelo star. Videla je, kako se mu trese spodnja ustnica, kar se je zgodilo zelo poredko. Nazadnje je bilo takrat, ko sta oba z mamo jokala. Zdel se ji je velik in močan. Želela si je, da bi se vse čim prej končalo. Zamižala je na levo oko in si z roko prekrila desno ter skozi prste kukala, ali je uspelo.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal zdravnik. Bil je eden tistih ljudi, ki so se z leti prepričali, da imajo prav, da je njihovo mnenje pravilno, pa naj bo kakršnokoli že. Moralni zmagovalec v vsaki situaciji. Če je slabo, so krivi drugi, če je vse v redu, sem zaslužen jaz. »Ne smem tako razmišljati,« si je pravil Jun. »Zdravnik je, ki zdravi, mehanik.«

»Kamenček si je zatlačila v nos,« je pokazal na Ale, ki je še vedno mižala in si prekrivala oko.
»Zakaj si dala kamenček v nos, Aletheia?« se je zdravnik približal deklici in odkimaval.
»Za mamo,« je boječe odgovorila in za trenutek spustila desno roko z očesa. »Da bi bila spet vesela.«
»Za mamo?« se je približala še medicinska sestra.
»Mami je hotela podariti kamenček,« je vskočil Jun, »tako so mi razložili v vrtcu. Ko si je umivala roke, ga ni hotela položiti na tla in tudi ne na umivalnik, ker je bil moker. Zato ga je shranila v nosnico.«
»In zakaj mama ni vesela?« je zdravnik vprašal deklico in se z obrazom približal njenemu.
»Ker jo boli,« je rekla Ale.
»Boli?«
»Ne počuti se dobro, « je Jun presekal zvedavost in objel Ale.
Držal jo je za roko. »Vse bo v redu, boš videla.«

»Bolj močno jo morate držati!« je rekel zdravnik. »Z levo roko ji objemite trup in obe roki,« je pokazal in s pokroviteljskim nasmeškom ošinil očeta. »Desno dajte na čelo in ji držite glavo nazaj, da se ne bo premikala.«
Oče je na lase poljubil triletno hčer, ki jo je držal v naročju. Mala se je drla, še preden se je začelo. Sestra je prikimavala.
»Noge prekrižajte čez njene, tako da bo povsem pri miru,« je dodal. »Pinceto,« je naročil sestri.
Zdravnik je bil že v letih. Imel je prisiljen nasmeh, in čeprav se je trudil biti prijazen, so njegovi zobje govorili, da ni prepričan, kako naj izvede poseg.
»Ne se jokat, bodi pri miru,« je govoril, zaradi česar se je Ale samo še bolj drla.
»Aaa, požrla ga je in v sapnik ni šel, ker bi zakašljala,« je zadovoljno zaključil in si snel rokavice.
Ale se je neustavljivo drla.
»Konec je, vidiš« jo je skušal pomiriti Jun. »Zdaj boš kamenček pokakala, in to je to.«
»Ja, ampak ga ne bom več mogla dat mami.«

Vedel je, da so njegove misli posvojenke časa, da si prekriva svet, da ga motri samo skozi eno oko, da na drugo miži, mežika in pritrjuje.

5.

Naložiti drugim delček sebe.