Popoln spoj mašine in mesa.

Na prepihu izginjajočih držav, kolektivnih spominov in propadajočih družbenih norm.

Vse, kar ostane na koncu romana, so ljudje, ki drug drugemu niso več tujci.

Zakaj bi stvari morale biti oblikovane po človeški podobi?

Breme, za katero je bil poklican, da ga vzame nase – biti Pesnik, Glasnik svojega časa.

Ljubezen, ki jo spremljajo izčrpanost, frustracija in občutek ujetosti.

V mislih jo spremljajo hijene, ki se hihitajo in tulijo, mravljinci, ki ji plezajo po hrbtu

Klinika von Spatz ni zgodba, ampak je prostor.

Notranja topografija duše čutečega in trpečega človeka.

Nabokov, izreden pisatelj, je bil po svoje tudi snob.