Povedala bi vam imena ostalih treh, če bi bilo pomembno. A le geodetinja je preživela še več kot dan ali dva.

Kaj, če se državno gospodarstvo danes med odhodom od doma in prihodom z vlakom v Leeds, v Travelodge Leeds, sesuje

drug drugemu ugašava čike v dlani / tekmujeva kdo je lahko dlje tiho

Z avtorjem o knjigi Beograd za tujce

O knjigi Kar smo izgubile v ognju se bosta pogovarjali prevajalka Veronika Rot in urednica knjige Tina Kozin.

Dober prevod je izvirniku ne le zvest, temveč mu je siamski dvojček, stopata z ramo ob rami v isto smer.

V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.