Spomnim se, da je bilo na tiskovni konferenci ob izidu Blazno resno slavnih v navalu navdušenja izrečeno, da gre za prvo kombinacijo klasično podanega besedila in stripa v Sloveniji, pa kaj v Sloveniji, na svetu! Slednje je na licu mesta demantiral Pižama, ki je ob isti priliki kot običajno predstavljal en prevajalski špeh, prav tako pa tudi prvo ne drži, saj sta Deso Muck in Mateja de Cecca znotraj meja rodne grude za kakega polPreberi

Razne copre rade skačejo po otroških knjigah, pri nas recimo po knjigah Ide Mlakar. Te, o katerih bo tekla beseda, prihajajo z Nizozemske, coprajo pa tako, da ene stvari spreminjajo v druge. Recimo drevesa v kamne. Ali divje svinje v navadne kostanje. Ampak en šment je z njihovim copranjem, ker so na koncu tedna na istem kot na začetku, v svojem gozdu imajo žabe, zajce, divje svinje, navadne kostanje, drevesa in kamne, kakorkoli že obračajo,Preberi

Sama naslovnica ni ravno lovilec oči, zato pa notranjost izgleda precej bolj obetajoče – na hitro vržen pogled razkriva živahnost v barvi in dogajanju. Mimogrede, delitev dela med na naslovnici navedenima avtorjema Matjažem in Jeleno Bertoncelj je sledeča: on je pisal in risal, ona barvala. Ampak bolj natančen pogled vendarle razočara, nikakor ne v celoti, deloma pa že, čeprav je v tem primeru morda to v veliki meri stvar pričakovanja. Po uvodnih besedah sem siPreberi

Prva asociacija na ime Jo Nesbø so verjetno kriminalke. Druga, tesno povezana s prvo, zapit višji kriminalistični inšpektor Harry. Ampak Norvežan Nesbø zna pisati tudi o čem drugem kot o truplih, sumljivcih, načrtih, grožnjah, zapletih in podobnem. Recimo o prdopraških, in sicer v mladinski knjigi, kjer … ok, kjer v bistvu najdemo vse prej našteto, razen … ne, tako ali drugače kar vse našteto. Prdci v mladinski literaturi kot predstavniki t. i. straniščnega humorja sevedaPreberi

Zadnjič so v Butalah iskali pamet, tokrat sejejo sol. Sitno je namreč, da je treba daleč ponjo, pa še je ni pri roki, ko bi jo potrebovali. Ker pa so Butalci zdaj pametni, se domislijo, da bi sol kar sami posejali in jo nato bogato želi. Logično! Sicer jim iz prekopanih in posoljenih gredic poženejo samo koprive, ampak Butalci že lahko vidijo in okusijo, kako bo sol slana, ko je že mlada sol tako ostra.Preberi

Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico in sladoled obvezna oprema kapa in rokavice. Torej zimska šola v naravi? Tudi ne. Pač pa avtobusni izlet v Bologno, na knjižni sejem otroških knjig. Ampak okoliščine so me vseeno gladko spomnile prav na šolo, ker se kasneje, razen na čisto drugih koncih sveta, zaradi naklonjenosti bolj individualnim prevoznim sredstvom nisem udeleževalaPreberi

2 v 1. Gre za eno tistih slikanic, v kateri se na sredini na dvostranski ilustraciji srečata dve zgodbi, ki jo je treba med branjem za sto osemdeset stopinj zavrteti okoli horizontalne osi in ki ima dve naslovnici. Za prvo srečamo psa, ki sliši na ime Lipe in živi tipično pasje življenje, ki ga v poljubnem vrstnem redu sestavljajo lulanje, tekanje, kopanje lukenj, ogovarjanje drugih psov in preganjanje mačk. Za drugo spoznamo Naceta in Rudija,Preberi

Pravo finsko tihožitje: veliko narave, kopanje v jezerih, vikend hišice, požrtije ali vsaj izdatni prigrizki, savnanje … In roadtrip. Seveda ne navaden, pač pa razbojniški. Razbojnikovi štejejo pet članov … dokler ne ugrabijo šeste – Ajde, ki ugrabitev sprejme precej hladnokrvno: »Drugi teden junija so me ugrabili. Še dobro, da so me. Obeti za poletje so bili tako ali tako slabi.« In kakor se kmalu navduši nad novo druščino, tako se tudi Hilda – vratolomna voznicaPreberi

Toliko, da veste – Bello in gospod Bello nista ena in ista oseba. Oziroma sta. Ne, pravzaprav nista … vraga, težavica nastopi pri besedi “oseba”. V resnici je takole – Bello je pes, gospod Bello pa taisti pes preobražen v moškega, s čimer ima nekaj malega opraviti modra tekočina. Ko v fantovski sobi ob vznožju postelje smrči pes, dobimo prizor s hišnim ljubljenčkom, ko pa se tam znajde smrčeč moški, dobimo problem. Oziroma ga dobita gospod Sternheim,Preberi

Zadnjič smo v knjižnici udarili debato o novih knjigah, kar tako, vsepovprek. Ko je U. razlagala o neki očitno povprečni knjigi, je končno oceno podala takole: “Nisem ravno skakala od navdušenja, ampak povsem za odmet pa le ni.” Ko se je zatem govorilo o očitno prav zares zanič knjigi, je P. potožil: “… ob takih zadevah pa skočim v luft!” Opazite? Hecno, kako knjige pri bralcih očitno sprožajo skakalne vzgibe! Takoj mi je pred očiPreberi