Loes Riphagen in Bette Westera: Minicopre
Gaja Kos
Razne copre rade skačejo po otroških knjigah, pri nas recimo po knjigah Ide Mlakar. Te, o katerih bo tekla beseda, prihajajo z Nizozemske, coprajo pa tako, da ene stvari spreminjajo v druge. Recimo drevesa v kamne. Ali divje svinje v navadne kostanje. Ampak en šment je z njihovim copranjem, ker so na koncu tedna na istem kot na začetku, v svojem gozdu imajo žabe, zajce, divje svinje, navadne kostanje, drevesa in kamne, kakorkoli že obračajo, ni pa seveda rečeno, da so zajci od vedno zajci, prav lahko, da so bili prejšnji teden žabe. Ampak, saj razumete! In to začne iti minicopram na živce, zato ker je dolgočasno – ves čas spreminjaš, na koncu je pa vse isto! Še sreča, da na drugem koncu gozda živijo palcškrati (škrati, ki imajo namesto nosu palce, če ste se slučajno ravno spraševali, za kakšno vrsto škratov gre), ki jim ni nikoli dolgčas. Oboji se za trenutek znajdejo v nevarnosti, ko v gozd prilomasti guborjak, ampak ga vržejo na finto, tako da je na koncu vse v redu, brez skrbi. Minicopre so luštna, hecna slikanica, v kateri nastopa predvsem veliko dolgih nosov – seveda, nič čudnega, ko pa drug drugega radi vlečejo za nos, boste videli. Po vizualni plati je slikanica zelo dinamična, ilustracije živahnih barv pa v nekaterih potezah na videz oponašajo otroško risbo, a jo s spretnostjo in humorjem seveda zdaleč presegajo. Tudi navihano besedilo bralca nasmeji, tako da v nasprotju z minicoprami, si upam stavit, nima časa za dolgčas. Kako je z dolgim nosom, pa ne vem.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.