Jo Nesbø in Per Dybvig: Prdoprašek doktorja Proktorja

Gaja Kos

Prva asociacija na ime Jo Nesbø so verjetno kriminalke. Druga, tesno povezana s prvo, zapit višji kriminalistični inšpektor Harry. Ampak Norvežan Nesbø zna pisati tudi o čem drugem kot o truplih, sumljivcih, načrtih, grožnjah, zapletih in podobnem. Recimo o prdopraških, in sicer v mladinski knjigi, kjer … ok, kjer v bistvu najdemo vse prej našteto, razen … ne, tako ali drugače kar vse našteto. Prdci v mladinski literaturi kot predstavniki t. i. straniščnega humorja seveda niso nič novega (spomnimo se slikanice Pukec pa puka, pa čisto pravega prdopovštra, ki je bil priložen eni izmed knjig o Kapitanu Gatniku itd.), se pa absolutno razlikujejo po moči in posledicah. Nesbøtov simpatični doktor Proktor izumi dve vrsti prdopraška za dve vrsti prdcev – navadni prdoprašek za nedolžne in zabavne prdce ter prdonavtski prašek za prrrrrrrdce, ki bi se smeli uporabljati zgolj v znanstvene namene. Pri eksperimentiranju in testiranju profesorju prizadevno pomagata soseda Liza in Bulle, verjetno najmanjši fant, kar jih boste kdaj spoznali. Hočete nočete pa boste spoznali tudi zlobna, a na srečo ne ravno brihtna dvojčka Trulsa in Tryma, ki se hočeta polastiti profesorjevega izuma in skoraj ogrozita nekaj življenj in praznovanje sedemnajstega maja, norveškega državnega praznika. Ampak samo skoraj. Tako kot v svojih kriminalkah se Nesbø tudi tu izkaže za duhovitega avtorja, ki zna spretno zapletati in tudi na videz nepovezane dogodke slednjič povezati v trdno zaokroženo celoto. Napetemu, zabavnemu in dinamičnemu branju pa avtor zelo subtilno prida še eno plast oziroma linijo; dotakne se medvrstniškega nasilja, ob katerem na primeru Bulleja (vzorčni primer »žrtve«: nov v soseski in v razredu, fizično drugačen od ostalih in z imenom, ki se rima s smrdule) izpostavi pomen trdne samopodobe, zmožnosti samoironije oziroma šaljenja na lasten (no, pa tudi kakšen drug) račun in pozitivnega pogleda na svet. Skratka, najboljša obramba je vesel značaj. Za vesel značaj knjige vsekakor poskrbijo ilustracije Pera Dybviga, ki ga ljubitelji severnjaškega humorja in mladinske literature dobro poznamo že iz Ambjørnsenovih knjig o Samsonu in Robertu.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dav Pilkey: Kapitan Gatnik in razjarjeno rohnenje radioaktivnih roboboksaric

    Gaja Kos

    Čeprav že nekaj časa nisem napisala ničesar o Kapitanu Gatniku, to seveda ne pomeni, da superjunak v gatkah, ki ga lahko (pst!) onesposobi že navadna … →

  • Mestna srečanja in dogodivščine

    Gaja Kos

    Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka … →

  • Več obrazov ene zgodbe

    Gaja Kos

    Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena …

Izdelava: Pika vejica