Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. Preberi

»Dejstvo«, da mladi berejo vedno manj in vedno manj radi, je numerično sicer zelo težko, če ne celo a priori nedokazljivo (ljubezen do branja je namreč za meritve zelo izmuzljiva), a kljub temu v zadnjem času pogosto izpostavljano. Pred dobrim tednom je na primer ob petedesetletnici Bralne značke, problematiko v Nedelu [4. 10. 2015] zelo kompleksno predstavila Jana  Zupančič Grašič. V prispevku, ki ne razpira le mnenja o stanju, temveč sledi tudi vzrokom, citirani dijaki svojo (ne)ljubezen do branja utemeljuje z brezzveznostjo v šoliPreberi

Ob četrti slikanici (Laž in njen ženin, Kako so si Butalci omislili pamet, V Butalah sejejo sol in najnovejši Butalski policaj in Cefizelj) pred osmimi leti sestavljenega tandema Fran Milčinski in Ana Razpotnik Donati upravičeno lahko govorimo o pravi butalski seriji. Vsem slikanicam je skupno, da so v vseh pogledih skrbno narejene, predvsem pa je njihov adut prava izbira ilustratorke. Ana Razpotnik Donati zna namreč s svojimi živahnimi, prijaznimi, igrivimi in humornimi ilustracijami odlično ujeti butalskega duha in ga hkrati narediti brezčasnega, torej prav toliko današnjega, kotPreberi

Se spomnite Zelišč male čarovnice? Pomaga, če namignem, da omenjena čarovnica sliši na ime Lenčka in naokoli leta na zobni ščetki? Česar hočem povedati, je, da gredo Polonca Kovač in rožice od nekdaj skupaj, le da so tokrat zdravilne rastline zamenjale gorske. Tudi v tokratnih zgodbah sicer nastopajo različna pravljična bitja (bukov palček, škrat Hudiman, povodni mož Munec, cvetna deklica Cvetka, škratek Jakob in naša stara znanka Lenčka), a njihovo jedro je vsaj toliko kot pravljično tudi poučno. Iz pogovorov med rastlinami in njihovimi živalskimiPreberi

Kakšna dobra knjiga! je dvojezičen projekt, v prvi vrsti verjetno namenjen temu, da bi srbski otroci in slovenski otroci, živeči v Srbiji, spoznali dobre slovenske avtorje in ilustratorje. Ne nazadnje je knjiga lahko prijetno čtivo tudi za slovenske bralce, živeče v Sloveniji, saj ponuja kakovosten izbor besedil in ilustracij, ki pa so bile zvečine že objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Med njimi bomo našli zgodbice, pesmi in uganke, izbor pa dopolnjujejo kratke opombe o avtorjih (Anja Štefan, Andrej Rozman Roza, Mira Voglar, Vera Albreht, Majda Koren, PeterPreberi

Uganka za začetek. Ni leposlovje in ni poučna knjiga, a vsebuje pravljice in je poučno – kaj je to? Vodnik! Kamniške pravljične poti so, tako kot njeni predhodnici Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, inovativen vodnik za aktivno preživljanje družinskega prostega časa v naravi. Irena Cerar ga je zasnovala tako, da omogoča hkratno spoznavanje kulturne in naravne dediščine; vsakega od dvajsetih izletov (nekateri so bolj sprehodi, na drugih se lahko nabere nekaj več višinske razlike – za vsakogar nekaj, torej) uvaja pravljica, ki je povezana z izletniškim ciljem, sledi zanimiv, pogostoPreberi

So knjige, katerih obstoj nas preseneti bolj od obstoja nekaterih drugih. To, da recimo neki Norvežan napiše neko kriminalko, ni nič nenavadnega. Ne nazadnje to vsake toliko časa pričakujemo tudi od kakšnega Slovenca. To, da obstaja knjiga pisem, ki jih jih je oče pisal Indiri Gandhi, kasneje četrti indijski premierki, je že bolj nepričakovano. Pisma je oče tedaj desetletni hčeri pisal leta 1928, v knjižni obliki so izšla leto kasneje, mnoga desetletja zatem pa jih ima možnost prebirati tudiPreberi

Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano je namreč že njegova tretja slikanica oziroma bolj pravilno rečeno – njuna tretja; vsa svoja otroška besedila je namreč zaupal vse bolj uveljavljajoči se ilustratorki Maji Kastelic. Sicer sta v centru številnih prizorov oz. ilustracij druge polovice knjige (le) oba protagonista – prvoosebni pripovedovalec (ki je sam po sebi zanimiva izbira za v slikanico in redek pojav; številni avtorji sePreberi

Za »ta druge« oziroma za sequele pravijo, da redkokdaj ohranijo kvaliteto svojih predhodnikov in številni »drugi« filmi in »druge«, kaj šele vse naslednje knjige neke serije praviloma dokazujejo, da je temu res tako. Izjeme so redke, ampak so. Risto Bobnar in strašna salama sestrske in partnerske naveze to žal ni, enostavno si moramo priznati, da je Risto Bobnar, odklenkalo ti je vlekel močneje, bil bolj zabaven in bolj nepredvidljiv. A v isti sapi, ko pridem do takšnega sklepa, me – kot vsakič v podobnem primeru – žePreberi

Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, v katerem je avtorica izpostavila izhodišča za debato o otroški in mladinski literaturi v navezavi na knjižnični odkup ter kritiško vrednotenje. Ker je avtorica nastopila kot moderatorka (in pobudnica) obravnavane okrogle mize je najprej smotrno napotiti na omenjeni članek.Preberi