Jawaharlal Nehru in Ajanta Guhathakurta: Očetova pisma hčerki

So knjige, katerih obstoj nas preseneti bolj od obstoja nekaterih drugih. To, da recimo neki Norvežan napiše neko kriminalko, ni nič nenavadnega. Ne nazadnje to vsake toliko časa pričakujemo tudi od kakšnega Slovenca. To, da obstaja knjiga pisem, ki jih jih je oče pisal Indiri Gandhi, kasneje četrti indijski premierki, je že bolj nepričakovano. Pisma je oče tedaj desetletni hčeri pisal leta 1928, v knjižni obliki so izšla leto kasneje, mnoga desetletja zatem pa jih ima možnost prebirati tudi slovenski bralec. Besedila so poučne narave, so odgovori na neizčrpna otroška vprašanja o svetu, ki ga obkroža. V vseh desetletjih od njihovega nastanka je vednost o svetu in življenju na njem bržkone v marsičem napredovala in ponuja nove, korigirane, posodobljene odgovore, a bistvo pričujoče izdaje po mojem mnenju ne tiči v faktih, pač pa v miselnosti in spodbudah, ki jih oče ponuja svoji hčeri in otrokom nasploh. Čar Očetovih pisem hčerki se skriva v prijateljskem, potrpežljivem, nevsiljivem širjenju obzorja, v spodbujanju odprtega raziskovanja vsega, kar človeka obdaja. In to je, konec koncev, tisto, kar ima brezčasno vrednost in je morda v današnjih hektičnih časih, ko nekateri starši tako rekoč nimajo več časa za svoje otroke, še bolj dragoceno, kot je bilo nekoč. Oče hčeri na začetku knjige pripoveduje, kaj vse človeku lahko pove navaden prodnik in zaključi: »Če ti lahko en sam majcen prodnik toliko pove, koliko več se lahko naučiš šele iz vseh kamnin in gora in številnih drugih reči, ki jih vidiš okoli sebe!« Saj res, ali sploh še znamo brati naravo? Tudi naslednje vrstice pričajo o modrosti avtorja: »Ljudje si mislimo, da smo tako zelo pomembni in neznatne stvari nas spravljajo ob živce ali pa nas skrbijo. Toda, kaj so ti drobni dogodki v dolgi zgodovini sveta? Dobro nam dene, da beremo o teh dolgih obdobjih zgodovine in se učimo o njih, saj se na ta način ne bomo tako vznemirjali zaradi malenkosti.« Nasvet, enako uporaben tedaj kot danes, mar ne? Glavna vrednost te pri nas zapoznele, nevsiljivo ilustrirane knjižne izdaje je torej v umirjeni, prijetni, topli komunkaciji očeta s hčerjo (pa čeprav na daljavo) in v prepričljivem spodbujanju radovednosti, učenja, opazovanja in raziskovanja. Kot takšna bi lahko bila zgled tudi današnjim staršem.