Jawaharlal Nehru in Ajanta Guhathakurta: Očetova pisma hčerki

Prevod Maša Gedrih, KUD Sodobnost International

Gaja Kos

So knjige, katerih obstoj nas preseneti bolj od obstoja nekaterih drugih. To, da recimo neki Norvežan napiše neko kriminalko, ni nič nenavadnega. Ne nazadnje to vsake toliko časa pričakujemo tudi od kakšnega Slovenca. To, da obstaja knjiga pisem, ki jih jih je oče pisal Indiri Gandhi, kasneje četrti indijski premierki, je že bolj nepričakovano. Pisma je oče tedaj desetletni hčeri pisal leta 1928, v knjižni obliki so izšla leto kasneje, mnoga desetletja zatem pa jih ima možnost prebirati tudi slovenski bralec. Besedila so poučne narave, so odgovori na neizčrpna otroška vprašanja o svetu, ki ga obkroža. V vseh desetletjih od njihovega nastanka je vednost o svetu in življenju na njem bržkone v marsičem napredovala in ponuja nove, korigirane, posodobljene odgovore, a bistvo pričujoče izdaje po mojem mnenju ne tiči v faktih, pač pa v miselnosti in spodbudah, ki jih oče ponuja svoji hčeri in otrokom nasploh. Čar Očetovih pisem hčerki se skriva v prijateljskem, potrpežljivem, nevsiljivem širjenju obzorja, v spodbujanju odprtega raziskovanja vsega, kar človeka obdaja. In to je, konec koncev, tisto, kar ima brezčasno vrednost in je morda v današnjih hektičnih časih, ko nekateri starši tako rekoč nimajo več časa za svoje otroke, še bolj dragoceno, kot je bilo nekoč. Oče hčeri na začetku knjige pripoveduje, kaj vse človeku lahko pove navaden prodnik in zaključi: »Če ti lahko en sam majcen prodnik toliko pove, koliko več se lahko naučiš šele iz vseh kamnin in gora in številnih drugih reči, ki jih vidiš okoli sebe!« Saj res, ali sploh še znamo brati naravo? Tudi naslednje vrstice pričajo o modrosti avtorja: »Ljudje si mislimo, da smo tako zelo pomembni in neznatne stvari nas spravljajo ob živce ali pa nas skrbijo. Toda, kaj so ti drobni dogodki v dolgi zgodovini sveta? Dobro nam dene, da beremo o teh dolgih obdobjih zgodovine in se učimo o njih, saj se na ta način ne bomo tako vznemirjali zaradi malenkosti.« Nasvet, enako uporaben tedaj kot danes, mar ne? Glavna vrednost te pri nas zapoznele, nevsiljivo ilustrirane knjižne izdaje je torej v umirjeni, prijetni, topli komunkaciji očeta s hčerjo (pa čeprav na daljavo) in v prepričljivem spodbujanju radovednosti, učenja, opazovanja in raziskovanja. Kot takšna bi lahko bila zgled tudi današnjim staršem. 

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Za koliko deklic in koliko medvedov je prostora v Puhljevem gozdu?

    Gaja Kos

    Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

  • Zabaven žanrski hibrid

    Gaja Kos

    »Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

  • Od A do Ž jajčno in špasno

    Gaja Kos

    Bi jajce na oko? Dekorativno jajce? Jajce na sliki? Ni problema, vse, kar vam srce in želodec poželita, dobite v jajčni knjigi, podnaslovljeni »Jajčne zgodbe skozi čas, prostor in ostale dimenzije + recepti«. Jajčno potovanje in raziskovanje se prične po pogovoru jajca z mamo kuro, ko se nadobudnež odloči, da bo odšel v svet.

Izdelava: Pika vejica