Ima težavo pri odločanju, kje naj gre do konca in kje naj se raje potuhne.

Mesto refleksije, ki si prizadeva obravnavana dela tehtati iz več zornih kotov.

Delo z gverilskimi primesmi in v manjši zasedbi.

Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

Vsi od ministra prek uradnikov in funkcionarjev pa do nevladnikov, zaposlenih birokratov in umetnikov v javnih zavodih ter vse do zadnjega samozaposlenega v kulturi o potrebi po spremembah govorijo zato, da bi prikrili, da so na okope pripravljeni oditi edino za lastne položaje.

Kako beležiti resnico v času, ko ta nikogar ne zanima? Kako poročati o dogodkih, ki bi se nas morali dotakniti, ko pa želimo živeti vsak v svojem milnem mehurčku? Zapletanja v polresnice in nepreverjena dejstva, h katerim se zatekajo mediji, ki ne morejo tekmovati z družbenimi omrežji, imajo svoj izvor tudi v dejstvu, da iskanje resnice ni več taka prioriteta, kot je iskanje informacij, ki zgolj potrjujejo osebna prepričanja.

Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar pomeni avtomatsko nujo izbire, pa tudi sicer so redki, ki imajo dovolj časa, da bi obiskali vse, kar se obiskati da. Vprašanje, ki si ga bom zastavil ob letošnjem knjižnem sejmu, je ravno izbiralni proces obiskovalca, ki mora svoje odločitve sprejeti na podlagi precej omejenih podatkov, njegova izkušnja pa je odvisna tudi od ujemanja predstave o tem, kaj bo obiskal, z realizacijo tega, kar je videl in slišal. Preberi

Izhajali bi lahko iz znane misli, da je za dobro mišljenje treba imeti ustrezno opredeljene pojme. Kritika sama po sebi je na tem mestu kar problematična, saj njeno dojemanje ni enotno, obstaja veliko število pristopov h kritiškemu delovanju in veliko tipov kritiškega pisanja, da sploh ne omenjamo vključevanja lastnega okusa, različnih teoretskih šol itd. A vseeno bomo v okviru tega prispevka predvidevali, da je kritika razmeroma jasen koncept. Naposled piše kritik za kritike in večina zagat nam je že poznana. Kar je v sintagmi ›kritikova odgovornost‹,Preberi

Nakladanja se ne spodobi omenjati. Menim, da bi večina humanističnih izobražencev diagnozo nakladanja vzela bolj osebno kot morda opazko, da operirajo z zmotnimi fakti ali da so napravili napako v sklepanju. Podobno je s pisanjem o literaturi in umetnosti nasploh, kjer je dodaten alibi za kritiško nakladanje dejstvo, da je tudi umetnost sama po sebi pogosto hoja po oblakih: poljubna in zavezana zgolj sama sebi je po definiciji, za slabo velja, če je preveč poljudna. Kritika napravi usodno zmoto, ko sklene, da je lahko taka tudi sama: da ji je dovoljeno, kot umetnosti, zavajati, zgolj namigovati, leporečiti, uporabljati umetniška izrazna sredstva, da sme zaiti in se pedantno ukvarjati s podrobnostmi.

Vrata pisarne nemškega Tagesspiegla ga naključnim obiskovalcem predstavijo kot »urednika za posebne projekte,« ki, kot je svoje delo skromno opisal sam, počne, kar hoče. V praksi to sicer pomeni spreminjanje za večino ljudi na smrt dolgočasnih zgodb o denarnih tegobah v pretresljive prikaze korupcije in amaterstva ljudi, ki bi jim sicer morali zaupati. V zadnjem času se tako intenzivno posveča predvsem bilijonom evrov, investiranih v banke, in tragičnim napakam evropske trojke. »Kam gre ves ta denar?« se v svojih dokumentarcih, knjigah in člankih skoraj retorično sprašuje Harald Schumann, eden najboljših nemških novinarjev, ki s svojim delom vedno znova dokazuje, da novinarstvo in kritično mišljenje hodita z roko v roki.Preberi