Alen Steržaj se je rodil v Postojni in odraščal na Rakeku. Napisal je delo Pa ste vi normalni?!, ki je zbirka kratkih zgodb in sem jo prebrala pred nedavnim. Ker se pisatelj  kot basist udinja v Big Foot Mami, so na naslovnici narisani čevlji (ang. Foot).Preberi

Mehak plamen sveče nam daje migetajočo rumenkasto svetlobo, najnovejša pesniška zbirka primorskega pesnika Jureta Vuge pa gori intenzivno modro, zato je opremljena s primernim naslovom – Modri plamen. Simbolika modrega plamena, ki je velikokrat povezana z religioznim doživetjem, se lepo sklada z zbirko, ki je pesniška uvertura v stvarjenje. Preden bi Vugova poezija lahko veličastno zagorela, je bila primorana v prvencu Pod kamni plešem prehoditi bolj zemeljsko pot. Konkretne podobe in spretne metafore, povezane z zgodovino, naravo in umetnostjo, v njem zgradijo čisto svoj pesniški jezik,Preberi

Redko se mi zgodi, da mi po branju ne ostane prav veliko od teksta, da, pravzaprav, ne vem, kako bi obnovila prebrano, tokrat pa imam, vsakokrat ko se ozrem k zaprti knjigi, predvsem občutek, da zrem v neko slovensko podeželsko pokrajino, bolj ali manj nepremično, vselej enako, seveda znano, domačo, ampak nekako zgolj … nezanimivo preslikano. Vidim rože, drevesa, travnike, hribe, griče, vasi, mesteca, vaško šolo, kmete, ki obdelujejo polja, dečka, ki ga zanima literatura … ampak vse to mi je nekako postano, nekako medlo in, kot že rečeno, dolgočasno.Preberi

Janez Kajzer se po kratkem izletu v romaneskne vode (Ovadba opolnoči, 2011) s Krikom vrača k formi kratke zgodbe, v kateri se v zadnjih letih očitno počuti najbolj domače, saj je to njegova četrta tovrstna zbirka v zadnjih letih.

Zbirka je razdeljena na tri sklope: tema zgodb v prvi skupini (Dvojina) je – logično – ljubezen, vezivno tkivo drugega in najdaljšega sklopa (Sredica) predstavljajo dogodki iz polpretekle zgodovine, ki so tako ali drugače vezani na poklicne prigode protagonistov, skupni imenovalec kratkega, zaključnega dela (Čez rob) pa predstavlja iracionalen dogodek, kiPreberi

Pet let zatišja je minilo od zadnje pesniške izdaje Aleša Štegra. V teh letih se je posvetil esejistiki, predvsem pa prozi, ki jo je lahko večina javnosti zlahka prezrla. Zdi se, da je Štegrovo ustvarjanje zadelo mrtvo točko, saj so njegove novejše izdaje, v nasprotju z nekaterimi zgodnejšimi, kazale na ustvarjalsko blokado in pomanjkanje idej. Z novo pesniško zbirko Nad nebom pod zemljo se vtis usahlosti ni nič popravil.Preberi

V romanu 66,3 m² spoznamo mlada zaljubljenca, Aleša in Zalo, ki si ne moreta privoščiti lastnega stanovanja, zato živita v najemu, v prostem času pa se sprehajata po Ljubljani in si poznavalsko (oba sta namreč arhitekta) ogledujeta stanovanja, v katerih bi želela živeti … nekega lepega dne, ko bodo njune finančne težave izginile, seveda. Preprosta (in v slovenskem okolju sorazmerno pogosta) osnovna fabula kljub temu odstira lepo število tem, željnih obravnave. Najbolj izrazito je sevedaPreberi

Literarnega delo Iva Svetine verjetno ni treba posebej predstavljati – je avtor dvajstetih dram, petih pravljic, treh zbirk esejev in osemindvajsetih pesniških zbirk. Z nekaterimi izmed njih, predvsem s starejšimi – med drugimi Plovi na jagodi Pupa Magnolija do zlatih vladnih palač (1971) , Joni (1976), Bulbul (1982) –, se je Svetina predstavil kot eksperimentalni, neoavantgardni pesnik, ki je predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljal eno ključnih slovenskih pesniških figur, s slogovno značilno pesniškoPreberi

Na vprašanje Kdo si, Aljaska? na prvi pogled ni težko odgovoriti – punca, ki je bila do sedmega rojstnega dne Mary, potem pa je kot darilo dobila dovoljenje, da si sama izbere ime; punca, nagnjena k lumparijam in kreatorka najboljših potegavščin; punca, ki je hodila z Jakom; punca, ki je druge učila matematiko; punca, ki je kadila in pila … Toda po drugi strani nekatera vprašanja vendarle ostajajo brez odgovorov – zakaj je bila včasihPreberi

Obravnavano delo je v prvi vrsti osebno. Že naslov nam sporoča, da gre za razmišljanja posameznika o njegovi umeščenosti v čas in prostor. Posredno gre tudi za premišljevanje družbe, naposled je posameznik vedno del nekega okolja in lahko sebe razume zgolj skozi in ob pomoči slednjega. Premišljevanje družbe je pri Paljku zastavljeno subjektivno, iz naslovnega spraševanja, ki se naposled ne glasi, kaj sploh počnemo tukaj, pač pa je čisto osebna zagata ob situacijah vsakdana, ko nam preprosto ni jasno, kako smo se tukaj znašli, zakaj in koliko časa bomo v tej situaciji še čepeli.Preberi

V novem romanu Žige Valetiča Optimisti v nebesih srečamo kar nekaj področij, s katerimi se je avtor ukvarjal v preteklosti. Ta področja so na nevsiljiv način vkomponirana v portret treh generacij družine Narobe. Osrednji dogodek romana je namreč smrt (in še prej umiranje), ki se jo avtor trudi prikazati na neklišejski, lahkotnejši, iz naslova romana izhajajoči optimistični način. Lahkotnejše osvetljevanje sicer resnejših tem postaja nekakšna avtorjeva stalnica, saj se je v preteklosti na podoben načinPreberi