Postavljanje dogajanja na prostrane afriške planote, prerasle z magičnostjo in mistiko, ki s svojim primežem uokvirjajo življenje tamkajšnjih domačinov, zaznamovanih s prvobitno vitalnostjo in neizbežno odvisnostjo od naravnega dogajanja, za sodobno slovensko literaturo pač (še) ni nekaj povsem običajnega. Če pogledamo zgolj dosedanjo slovensko romaneskno literarno ustvarjanje, pa lahko kaj kmalu ugotovimo, da se afriški svet poleg potopisno literarnih udejstvovanj Evalda Flisarja ali Borisa Kolarja ter potopisno dokumentarnih del Sonje Porle ali Andreja Moroviča še posebej intenzivno zrcali v romaneskni prozi Gabriele Babnik.Preberi

Če bi glavnega junaka kratkega romana Balada za bencinsko s sirom, ki ga je med platnice ujel prekaljeni prozaist in pesnik srednje generacije, Matej Krajnc, morali orisati v kratki sapi, bi ga vpeti v hiperkapitalistične nazore prav gotovo mnogi imenovali za sovražnika številka ena današnje družbe, lenuha namreč. Da, protagonist, ki je obenem prvoosebni pripovedovalec, se kljub tridesetim letom in čez povsem namerno cele dneve prepušča udobju brezdelja ter živi na račun lastnih staršev. KoPreberi

V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od teh večerov je ponudil »ugledališčenje« pisem, ki jih je James Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori Barnacle, drugi večer pisma, ki jih je Vincent van Gogh pošiljal bratu Théu, tretji pa tistih, ki jih je Slavko Grum pošiljal svoji izvoljenki Joži Debelak. Tukaj se bom osredotočil na pisma literarnih avtorjev, torej Pisma Nori in Pisma Joži, saj so ravno zaradi njihovega avtorstva za nas tukaj najbolj relevantna.Preberi

»Nobena doba še ni bila tako velika po svojih
vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih,
kakor je naša.«

In nobenemu pesniku še ni uspelo bolje v pojem zaobseči današnjega duha časa, kakor je to pred približno devetdesetimi leti uspelo Srečku Kosovelu. Tako kot je Nietzsche na koncu 19. stoletja preko svojih tekstov pripovedoval zgodovino neke prihodnosti, tako je tudi Kosovel na začetku 20. stoletja na nekaj podobnega opozarjal preko svoje poezije. Tako eden kot drugiPreberi

Danes reči, da je laž, ko nas ta pričaka v skoraj vsaki medijski novici, (lahko tudi) nekaj dobrega, je vsaj nenavadna, če že ne kar nevarna, bogokletna izjava. Laž je trdno zasidrana v družbi naglavnih grehov vsaj že od svetopisemskih časov. Kakemu drugemu grehu se je včasih tej družbi uspelo izogniti, laži nikdar. A bolj ko iz (časovno oddaljenih) teoloških višin sestopamo v vsakdanji purgatorij, bolj je laž raznolika in s tem tudi njeno dojemanje. Nekateri bi takoj dejali, to so zgolj akcidence, zgolj zunanje lastnosti laži, v svojem bistvu pa laž ostaja laž. Nekaj, kar je vredno le obsojanja.Preberi

Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in faz, med katerimi ni vedno najbolj razločnih povezav. So seveda številni elementi, ki se ponavljajo skozi večdekadno ustvarjanje, a pri tako širokem naboru pesmi (69) in kakopak verzov (da, štel sem in odnehal pri 1820) niti ni nujno, da jih bomo zaznali. Na momente je celo boljše, če jih ne.Preberi

Kratkozgodbarstvo Mirane Likar Bajželj je dobro poznano. Sobotne zgodbe so bile uvrščene med četverico finalistov za nagrado Fabula in bile nominirane za prvenec leta. Tudi pred izdajo knjige je bilo njeno pisanje sprejeto z odobravanjem in počaščeno z zmago na festivalu mlade literature Urška ter z Onino nagrado. Dobila je še nagrado spletnega portala Airbeletrina za kratko zgodbo. Te podatke navajam, ker se zdi, da je avtoričino pripovedovanje zgodb všečno tako zaPreberi

Borut Golob se je slovenski javnosti s svojim prvencem Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem uspešno predstavil leta 2009 in doživel tako topel kritiški sprejem (kresnikova deseterica) kot tudi odobravanje širšega bralskega občinstva (na kar nas opozori tekst, zapisan na notranji strani platnice). Poleg nepozornemu bralcu bolj izmuzljivih in manj pomembnih podobnosti s prvencem, kot sta avtorjeva očitna fascinacija nad prokreacijskimi zmožnostmi Habsburžanov in malo manjše navdušenje nad rojstnim krajem slovenske narodnozabavne glasbe, ostajajo bistveni objekti, deležni prikimavanja tako kritikov kot ostalih bralcev, tudi tokrat med osrednjimi kvalitetami romana: humor, kritika in sočen jezik.Preberi

Mojstrski Shaun Tan, dobitnik prestižne nagrade Astrid Lindgren, počasi osvaja oziroma se vsaj ponuja tudi slovenskemu bralstvu. Po ilustrirani knjigi miniaturnih zgodb Zgodbe iz oddaljenega predmestja smo dobili še dve njegovi avtorski slikanici, obe v prevodu Vesne Česen, Rdeče drevo in Izgubljeno stvar (o slednji več v enem od naslednjih Trampolinov!). Čeprav se avstralskega ilustratorja in avtorja pogosto omenja v kontekstu mladinske književnosti, njegova dela niso nikoli in nikakor namenjena zgolj mladim – nasprotno, namenjenaPreberi

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.