Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi

Stric je brezmejno bogat slon, ki je diplomiral na filozofski fakulteti. Dandanes precej neverjetna kombinacija, kajne, ampak neverjetnost, nenavadnost, nesmiselnost in čudežnost so Martinovi (1879) zaščitni znaki. Stric obožuje izdatne prigrizke in se ne more upreti ničemur, kar je mogoče metati okrog. Živi na Domačevem in je nekakšen tiran, ki pa z veseljem pogosto in bogato obdaruje svoje prijatelje in privržence. Sovražni tabor predstavljajo prebivalci Hude luknje, ki ga hočejo strmoglaviti, ampak roko na srce,Preberi

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi

Butalci so itak legende. Mislim, ti, ki si jih je omislil Milčinski. S pametjo so sicer bolj na slabem, ampak ostalega imajo na pretek. Pa še to nevšečnost se da menda odpraviti, saj naj bi bilo za denar naprodaj vse. Vrli Butalci se, kot se spodobi, “pametno” lotijo kupovanja pameti in pri tem zabavajo bralce vseh jakostnih stopenj pameti, kajti je že tako, da se tuji neumnosti z lahkoto smeji vsak in da je obPreberi

V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo vPreberi

Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, poPreberi