Vzela je papir, ga raztrgala in vrgla v smeti.

Vse to je bilo le še spomin. Nobenega tumorja ni bilo več.

Ker v resnici ne veš, kakšen človek bi bil.

Je mogoče še kdo imel svet tako rad kakor jaz?

Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.

S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi