Biti star
Odlomek iz biografije V požaru svetov: Ivo Andrić – zgodba evropskega življenja (LUD Literatura, 2023)
Michael Martens
Telo se je izneverilo. Iz tihega zaveznika se je spremenilo v sovražnika. Noče več. Ne more več. Andrić slabše sliši, slabše vidi, slabše spi, laže pozablja. Ključ od predalnika pri baki, ključ od stanovanja v komodi, si zabeleži. Ljudje v njegovi okolici morajo govoriti glasneje. Če jih kljub temu ne razume, lahko postane nepotrpežljiv in jezen na svet, ki postaja vedno tišji. Marsikdaj ima težave celo z govorjenjem. Na kosilu pri Vučevih se včasih zgodi, da nekaj minut deluje odsotno. Tudi srce je šibko, čeprav skrbijo zanj vodilni strokovnjaki v deželi: profesor Slobodan Kostić, kardiolog, nevrokirurg, član Srbske akademije znanosti in umetnosti, ter profesor Isidor Papo, šef kirurgije na Vojnomedicinski akademiji. K slavnemu pacientu in njegovi tašči redno hodita na hišne obiske. Toda najbolj se Andrić boji, da bo oslepel. Misli na Jorgeja Luisa Borgesa ali Iva Vojnovića, svojega prijatelja iz zagrebških bolnišničnih časov. Vprašanje je le, kdo bo hitrejši, glavkom ali on, pravi nekemu prijatelju in mu svetuje: »Paziti je treba na oči, nekega dne nenadoma počijo kot steklo.« Nekje zapiše: Vedno slabše vidim, vedno teže berem in pišem. Očitno se mi svet polagoma mrači pred očmi. Tolažiti se želi s tem, da so mnogi modreci na koncu oslepeli, vendar se takoj ošteje zaradi te misli: Tako najde naša nečimrnost hrano celo v naših lastnih nesrečah.
To je običajna žaloigra: v telesu, ki počasi ugaša, še naprej gori živahen duh, ki se noče sprijazniti s propadom svoje ovojnice. V trenutkih prisebnosti se Andrić skrajno osredotočeno ukvarja s svojima zadnjima dvema deloma. Če lahko Omer pašo Latasa označimo za njegovo starostno delo, so Znamenja ob poti v dobesednem pomenu življenjsko delo – in obenem knjiga, ki nam prikazuje čisto drugačnega Andrića, kakor je tisti, ki ga pozna občinstvo. Nekatere bralce Znamenja ob poti spominjajo na Fernanda Pessoo, drugi pravijo, da bi prozo, kakršno najdemo v Andrićevi zadnji knjigi, verjetno dobili, če bi dali skupaj v mešalnik Franza Kafko, Edgarja Allana Poeja in Emila Ciorana. Vse to so seveda nebogljene primerjave in poskusi, da bi razložili nenavadnost dela, ki se izmika številnim merilom. Kajti navsezadnje so Znamenja ob poti najobsežnejša in slogovno najmodernejša knjiga jugoslovanskega nobelovca, Andrić v čisti obliki – le da s tiste strani, ki je za časa življenja občinstvu nikdar ni pokazal. V to kalejdoskopsko knjigo, ki jo je sestavljal do zadnjih mesecev življenja, se stekajo plodovi branja, študije okolja, značajske podobe, aforizmi, rekla, naključno prestreženi dialogi, vtisi s potovanj, skice in vsakdanja opažanja. Ta kratka besedila – včasih so to aforizmi ali sentence, sestavljeni iz le nekaj besed, včasih lakonične kratke zgodbice in ostro zarisani portreti določenih človeških tipov – so nastajala desetletja dolgo v vseh življenjskih situacijah, kar si jih lahko zamislimo. V habsburškem pregnanstvu v prvi svetovni vojni ali med letalskimi napadi na Berlin v drugi, v Rimu in Avstriji dvajsetih let, na potovanju po Kitajski, v bolnišnici na Švedskem, v švicarskem hotelu ali na sibirskem letališču. Andrić zapisuje svoja opažanja v bloke in programske knjižice, na zadnjo stran računov ali pisem. Pozneje te zapiske v predelani obliki prenese v beležnice, ki jih piše vse svoje odraslo življenje. Od leta 1915 do 1974 napolni na ta način več kot petdeset dnevnikov. Nekateri so le tenki zvezki, drugi obsegajo več sto strani. Preučevalci Andrića so te beležnice poimenovali po njihovem videzu: beležnica št. II, usnjena beležnica, beležnica s cvetličnimi platnicami, karirasta beležnica in tako naprej. Največja od teh beležnic, tako imenovana črna knjiga, ima skoraj petsto strani. Andrić jo imenuje moja kašča, podstrešje, shramba, klet, v kateri je v redu ali brez reda nametano vse, kar sem polnih osem let zbiral in napaberkoval po knjigah in časopisih, skupaj mnogimi mojimi mislimi in opažanji. Vse to spominja na imetje človeka, ki še sam ne ve, kje kaj ima …
Iz teh kašč, ki jih je polnil pol stoletja, Andrić na koncu življenja izbere tisto, kar se mu zdi še vredno pozornosti, kar še vedno vzdrži njegove zahteve po miselni in jezikovni natančnosti. Znamenja ob poti so torej esenca esence, tako rekoč poetična suma nekega življenja. Da bi si ustvaril pregled in misli tematsko uredil, jih začne Andrić v zadnjih letih življenja ob pomoči Vere Stojić inventarizirati. Samo v »črnem zvezku« je 35 zapisov na temo »Islam, Turčija, Turki«, pa tudi veliko zapisov o Goetheju (27), Gorkem (19), Gogolju (18), Marxu (18) in Balzacu (17). Večino zavrže. Kar mu je še vedno všeč, pogosto večkrat predela, na novo oblikuje, krajša. O njegovih prizadevanjih za aforistično zgostitev gradiva priča tudi to, kar v zadnjih letih življenja bere. Svojega zahodnonemškega založnika Carla Hanserja iz Münchna prosi, naj mu pošlje zbrana dela enega najizvirnejših mislecev nemške duhovne zgodovine, aforista Georga Christopha Lichtenberga (1742–1799), ki so v petih zvezkih izšla pri njegovi založbi. Andrić jih podrobno preučuje, kot tudi Novalisova razmišljanja o umetnosti in knjigo Homo ludens nizozemskega kulturnega zgodovinarja Johana Huizinge o človekovem nagonu po igri. Še en književnik, ki se v zapiskih vedno znova pojavlja, je Francoz Léon Bloy. Bloy, ki je živel od leta 1847 do 1917, je bil radikalen katolik, obenem pa radikalen kritik realno obstoječega katolicizma, »dvojni kristal iz diamanta in iztrebkov«, kot ga je imenoval Ernst Jünger. Zapis Carla Schmitta iz leta 1946 kaže, da se je Andrić z Bloyem ukvarjal že v štiridesetih letih: »Jeseni 1940, ko je Francija poražena ležala na tleh, sem se pogovarjal z nekim Jugoslovanom, srbskim književnikom Ivom Andrićem, ki mi je zelo pri srcu. Zbližalo naju je skupno poznavanje in občudovanje Léona Bloya.« Bloy je samega sebe imenoval entrepreneur de démolitions. Ta duhovni podjetnik razdejanja, ki je živel s prostitutkami, preden se je poročil s hčerko nekega danskega pisatelja, je življenje po lastni izbiri prebil v revščini in propagiral vrnitev k prakrščanstvu. Kot katoliški mislec je bil še desetletja po svoji smrti tako vpliven, da ga je leta 2013 kot novoizbrani papež citiral celo Frančišek v svoji prvi pridigi, »Kdor ne moli h Gospodu, moli k hudiču«. Takšni stavki so očarali tudi Andrića, ki je postal prav tako kot Ernst Jünger (s katerim se je lahko v Berlinu o tem pogovarjal) pozoren bralec tega radikalnega Francoza. Obseg v zapuščini zbranega gradiva – tako Bloyevih lastnih del kot del o njem – nakazuje, da je hotel Andrić o njem napisati članek. To se ni zgodilo, toda odmev ukvarjanja z Bloyem odzvanja v Znamenjih ob poti.
Čeprav te radikalno odkrite, za njegove razmere malodane intimne knjige verjetno ni nameraval objaviti še za časa življenja, si pri pripravi izdaje vseeno prizadeva zabrisati sledove, saj skoraj povsod izbriše datume nastanka in kraje, kjer je zapise vnesel v beležnice. Poleg tega nadomesti prvotno prvoosebno obliko mnogih zapisov z na videz objektivnejšimi slovničnimi konstrukcijami. »Jaz« postane »mi«, neosebni »se«, »človek«, »nekdo«. Geneza teh literarnih miniatur naj ne bi bila prepoznavna, Andrić noče dopustiti možnosti, da bi kdo sklepal o njihovem nastanku in njegove misli povezoval s posameznimi življenjskimi obdobji. Hoče se razbliniti v besedilu. Seveda so lahko literarni zgodovinarji po njegovi smrti vir besedil na podlagi zapuščine dokaj natančno razvozlali in razvrstili, toda knjiga sama ne razkriva skoraj nič od tega. Prav zato, ker se ta »antidnevnik«, objavljen po Andrićevi smrti, tako razlikuje od vsega drugega, kar poznamo in pričakujemo od avtorja, je dosegel sloje bralcev, do katerih za časa življenja ni imel dostopa. Mnogi, ki so nobelovca zmotno imeli za dolgoveznega pripovednika stare šole, so se prek Znamenj ob poti zbližali z njegovim delom. To se izraža tudi v prodajnem uspehu te knjige. Samo v Jugoslaviji in njenih naslednicah je njena naklada doslej dosegla 200.000 izvodov, izhajajo pa še nove izdaje in prevodi.
V Znamenjih ob poti ni dogajanja, ki bi ga lahko podali kot vsebino, obstajajo pa Ariadnine niti. Ena od njih je tema staranja in starosti. Ta snov za Andrića ni nova. Njene odmeve najdemo že v Travniški kroniki, ko mlad francoski diplomat Chaumette des Fossés ponoči v Travniku sedi pred dogorelo svečo in mu tišina šepeta: Upognila ti bom hrbet, pregnala kri od srca, povesila pogled k tlom; spremenila te bom v grenko zel na vetrovnem kraju in kamnitih tleh. In nikdar več te ne bo spoznalo tvoje francosko ogledalo ne oči tvoje rodne matere. V pripovedi Ženska na pečini, objavljeni leta 1958, sta staranje in groza ob propadu telesa edina tema: oseminštiridesetletna operna pevka Marta L. med poletnim dopustom na plaži opazi, kako se stara. Pred tem spoznanjem si zapira oči. Vendar je v rdeči temi za zaprtimi trepalnicami lahko vnovič prebrala isto, zmeraj popolnoma isto: vijugave, strašne in skrivne poti svojega boja z leti, neuspešnega in nepretrganega boja brez zaveznikov, brez upanja na zmago in brez pravega počitka. Pred ogledalom otipava svojo kožo kakor zablodel potnik zemljevid, opazuje gube, ki ji zbujajo vtis nesrečnih žigov in brazgotin od porazov. Išče obleke, ki bi zakrile njeno postavo, mesece se ukvarja z vprašanjem, katere kopalke bi jo prikazale v najlepši luči. Samo sebe hoče prepričati, da ima starost tudi prednosti, vendar tega ne verjame. Ne, starost ni ne dobra ne lepa. V nobeni, v nobeni, v nobeni reči! Poskusi, da bi starost prekrila s šminko, stvari samo še poslabšajo. Preostane samo, da izgine. … Res, ne preostane ji nič drugega, kakor da izgine, zgori, sežge to telo, ki se ji je tako nizkotno izneverilo in ji sprevrglo vse življenje ravno v nasprotje od tistega, kar je zmeraj bilo in kar je edinole moglo biti. Popolnoma, do kraja, do tal zgoreti v vsemogočnih, čistih, poštenih, nepreklicnih plamenih. Zgoreti brez preostanka! Izgubiti se v vsesplošnem požaru svetov kakor ogenj v ognju.
V Znamenjih ob poti je najti takšne nespravljive misli o starosti v deloma še bolj radikalnih različicah. Tukaj se starost pojavlja kot prava smrt pred umiranjem, ki jo spremljajo grenka spoznanja. To je: jasna in neizprosna zavest, da pri tistem, kar je plodnega, veselega in naprednega, čedalje manj in čedalje poredkeje sodelujemo, da je čedalje več zanosov, ki jih ne občutimo, in junaštev, pri katerih nismo udeleženi, da svet za nas pravzaprav vene in umira pred našimi očmi, mi pa, še živi, a zunaj življenja, ga opazujemo nemočni, brez besede in brez giba. Andrić opazuje stare ljudi okoli sebe in z grozo ugotavlja, da sodi mednje. Ob pogledu na upokojenca. Najslabši od vseh mogočih načinov življenja, ko vsak posamezen trenutek mineva samo v pričakovanju prihodnjega, sam po sebi pa nobeden nima ne smisla ne vsebine. Neznosno je to nalaganje praznine in sčasoma postaja smrtonosno kot pomanjkanje kisika.
Toda glas, ki pripoveduje v Znamenjih ob poti – ali, bolje rečeno, konstatira –, je naperjen tudi proti napuhu starosti in njenemu prepričanju, da naslednji rodovi vse delajo narobe. Andrić analizira odpor starih ljudi do sprememb, ki se recimo izraža v njihovem zavračanju novih besed. Kakor da v njihovi mladosti ni bilo novih besed in skovank in kakor da jih niso tudi sami izgovarjali z navdušenjem, z občutkom, da pripovedujejo nekaj novega in lepega … In zakaj taka nestrpnost in tako ogorčeno zavračanje novih izrazov? Če so dobri, bodo ostali, če niso, bodo kmalu izginili na rešetu sluha in časa in za njimi ne bo niti sledu, kakor je izginilo toliko besed, ki smo jih v mladosti s ponosom izgovarjali in pisali tam, kjer je bil prostor zanje in kjer ni bil. Biti star, opaža Andrić, ne pomeni le živeti od gotovine, katere vrednost z vsakim dnem pada, ampak je povezano tudi z izgubo sposobnosti za sprejemanje življenja v njegovi nepredvidljivosti. Tako se človek znajde v nevarnosti, da postane suženj svojih navad.
Človek, ki v hotelu Evropa vedno zahteva sobo številka 701, kot pisatelj sicer neprizanesljivo analizira trmoglavost starosti, v življenju pa se pogosto obnaša prav tako kot eden tistih starcev v svojih besedilih. Ko na potovanju z Ljubom Jandrićem v neki restavraciji pozabi svojo najljubšo kapo, kupljeno na Švedskem, je čisto iz sebe in v hotelu prižge televizor, da bi se zamotil ob gledanju poročil. Še vedno tečejo zadnje minute neke ameriške risanke. »Njegov obraz se je nenadoma namrščil,« opisuje Jandrić prizor, ki sledi, in navaja besede razkačenega kulturnega kritika: »Ameriške risanke so trde, brez duha in prave lepote. V vsaki od njih se mora nekaj prevrniti ali razbiti, in to ne enkrat, ampak stokrat. V njih ni nič poučnega za otroke.« Tisto, kar iz Amerike pljuska v Evropo, je »tehnična popolnost v službi kretenizma« in »greh zoper človeškega duha«. Andrić se pritožuje tudi nad prodiranjem angleškega jezika. »Naša nesreča je v tem, da se v šolah vedno bolj usmerjamo k angleščini, in to na škodo francoščine.« Dvomi, da se lahko narod duhovno razvija brez francoskega jezika in francoske kulture. »Kaj imajo Američani? Manj kot dvesto let in jezik, ki ni njihov.« Sicer pa se mu zdi, da je v Jugoslaviji preveč čevljev. »Na vsakem koraku prodajalna obutve. Kot da smo narod stonog.« Pritožuje se nad potrošniško kulturo. »Naš narod je narod gizdalinov. Navajeni so dobro jesti, kaj popiti in se lepo obleči. To je čisto razumljivo. Le da se mi zdi, da je marsikateri naš človek navajen zapravljati več, kot ima. V mojih časih so govorili: ›Dolgovi so slabi prijatelji!‹ Danes pa je le malo tistih, ki ne jemljejo na pósodo.« Ljudje ne znajo ceniti, kako dobro jim gre, pravi med nekim obiskom Sarajeva. »V spominu imam Bosno, v kateri je človek na vsakem koraku srečeval revne ljudi: lačne, v raztrganih oblekah, brez obutve. Kruh je bil svetinja.« In danes? »Na človeku nikjer zaplate, kruh pa se meče proč.« Vesel je, da gre ljudem bolje kot »v njegovih časih«, vendar se mora navaditi, da je revolucionarna borba proti Avstro-Ogrski, ki je opredelila njegovo mladost, za poznejše generacije daleč kot pesem, ki je ne poje nihče več, in jezik, ki se čedalje redkeje govori. V književnosti si utirajo pot nova imena z novimi idejami. Borislav Pekić objavi leta 1965 svoj sarkastični roman Čas čudes, katerega angleški prevod spodbudi nastanek svetovne uspešnice humoristične skupine Monty Python Brianovo življenje. Istega leta objavi Danilo Kiš roman Vrt, pepel, ki doživi pri bralcih velik uspeh. Bora Ćosić predstavi štiri leta pozneje svoj slavni, izjemno komični roman Vloga moje družine v svetovni revoluciji, ki ga verjetno ne odloži nihče, ki ga je začel brati. Aleksandar Tišma s Knjigo o Blamu, objavljeno leta 1972, vpelje trezno-mračni ton, s katerim vpiše vojvodinsko prestolnico Novi Sad v atlas svetovne književnosti, tako kot je to storil Andrić z Višegradom. Andrić ne opazi skoraj ničesar od tega, čeprav se pohvalno izrazi o mladem Kišu, enem od svojih občudovalcev. V umetnosti prodirajo v ospredje samosvoje osebnosti, kot je Marina Abramović, ki imajo o Jugoslaviji čisto drugačno predstavo kot Andrić: »Po rodu sem iz mračne dežele. Iz povojne Jugoslavije med sredino štiridesetih in sredino sedemdesetih let. Komunistične diktature pod maršalom Titom,« opisuje Marina Abramović v svoji biografiji
Beograd svoje mladosti, ki je obenem mesto Andrićeve starosti. »Vsega je primanjkovalo, vse je bilo sivo. Komunizem in socializem imata nekaj skupnega – estetiko, ki temelji na čisti grdoti.« Spominja se puščobnosti javnih ustanov: »umazano zelena barva, s katero so bile prepleskane stene, gole žarnice, ki so širile motno svetlobo, ki je vse to nekako zasenčila. Barva sten in ta motna svetloba sta povzročili, da je koža ljudi delovala zelenkasto-rumenkasto, kot da vsi bolehajo na jetrih. Karkoli ste že naredili, nenehno se je vrival občutek tesnobe, vzdušje nekakšne otožnosti.« To ni Andrićeva Jugoslavija. Toda sprijazniti se mora s tem, da stopa zdaj na prizorišče generacija, ki noče več za vsako ceno skupne države južnih Slovanov. Rodoljubu Ćolakoviću vzbudi pozornost, da Andrić v pogovorih z bližnjimi prijatelji pogosto izraža zaskrbljenost za nadaljnji obstoj Jugoslavije. Seveda obstajajo razlike med Slovenci, Hrvati, Srbi, bosanskimi Muslimani, Makedonci in drugimi jugoslovanskimi narodi. »Ampak zakaj, lepo vas prosim, bi morali vedno izhajati samo iz razlik?« pravi v enem od teh pogovorov.
Belfast bi moral biti Jugoslaviji v poduk. »Kakršnakoli politična rešitev se bo že našla na Irskem, katoliki in protestanti morajo živeti skupaj, kajti to je neizogibno.« Izraža zaskrbljenost, da bi se Jugoslavija lahko zlomila zaradi nacionalizma. »To je ploha, ki ne poneha,« pravi pobito. Najbolj neprizanesljiv je do »svojih« Hrvatov, toda tudi v Srbiji opaža kopičenje zloveščih znamenj: »Neki srbski šovinisti so me poskušali vzeti na piko,« reče Ljubu Jandriću in potoži: »Šovinizem je povsod isti in ima povsod enak namen: da se postavlja po robu pravi umetnosti in resnični skupnosti.« Navaja Goethejeve besede, da ne obstajata patriotska umetnost in patriotska znanost, saj lahko obe napredujeta le v splošnem in svobodnem medsebojnem oplajanju. »Vsi nacionalisti tega sveta bi morali to vedeti! Tudi naši!« Ob obisku Višegrada leta 1972, ko je vse mesto na nogah, da bi ga proslavilo, obišče tamkajšnjo gimnazijo in spodbuja dijake k jugoslovanskemu patriotizmu: »Bodite dobri sinovi svoje Bosne in naše socialistične Jugoslavije!« Andrić vsekakor hoče biti dober sin Jugoslavije, številna priznanja, ki jih dobi leta 1972 ob svoji osemdesetletnici, pa potrjujejo, da ga tako tudi vidijo. Postane častni doktor Univerze v Beogradu, in Tito (ki sicer pošlje svojega zastopnika) mu podeli red junaka socialističnega dela.
Andrić ostane do zadnjega trenutka »prepričan Jugoslovan« – z vsemi posledicami, ki jih to prinaša. Ko se švedska sekcija Amnesty International leta 1965 na nobelovca obrne s prošnjo, naj podpiše poziv k osvoboditvi južnoafriškega borca za državljanske pravice Alberta Luthulija, ki ga je režim apartheida osamil, se Andrić takoj odzove. Odgovori, da je srečen, da lahko podpiše poziv, navdihnjen s čutom za pravičnost in človečnost. Tri leta pozneje ob umoru Martina Luthra Kinga razglasi, s kakšno grozo in gnusom ga navdaja umor ameriškega borca za državljanske pravice. Ko pa se leta 1969 nanj obrne londonska sekcija Amnesty International in ga prosi, naj zastavi svoj znatni ugled za to, da v Beogradu doseže amnestijo za zaprtega literarnega kritika in disidenta Mihajla Mihajlova, Andrić ne odgovori. Kadar gre za kritike jugoslovanskega režima, pravičnost in človečnost zanj nimata prednosti pred državnimi razlogi. Tako je leta 1972 njegovo ime sicer na prvem mestu poziva za osvoboditev političnih zapornikov v Južnem Vietnamu, ko pa ga julija 1974 ameriška sekcija Amnesty International prosi, naj povzdigne glas za politične zapornike v Jugoslaviji, ostane nem. Njegovo pojmovanje človekovih pravic je relativno. Za nasprotnike jugoslovanske države ne velja. Bal se je vsega, kar bi lahko Jugoslavijo oslabilo.
Toda zaskrbljenost za prihodnost Jugoslavije ostaja večinoma v senci zaskrbljenosti za prihodnost lastnega telesa. »Od nedavnega me utrujajo in svetloba in zvok in branje in zdravila in hoja. Občutek imam, da presedam sam sebi,« pravi Ljubu Jandriću. Čeprav slabo sliši, je izjemno občutljiv na hrup. Prerokuje, da bo hrušč v mestih povzročil, da bodo morali graditi sanatorije za ljudi, obolele zaradi hrupa. Mraz, tema, veter, glasni zvoki, premočna svetloba, neobičajni nazori in radikalna mnenja so sovražniki starosti, piše in se temu primerno tudi obnaša. Kritizira »nove medije« (pri tem misli na televizijo, radio in popevkarje), ker ogrožajo položaj književnosti. Obenem vidi nevarnost duhovne okostenelosti. Fizično propadanje namreč ni tisto, kar je v starosti najhujše. Pač pa je strahota v tem, da se z nami vred stara tudi vse okoli nas, zemlja in vode in gozdovi in zvezde in nebo in oblaki. Najbolj zanimiv prizor in najlepša pokrajina nas potem puščata ravnodušne in nam skoraj nič ne povesta. Ravnodušnost do sedanjosti zastruplja celo spomine, se pritožuje.
Jovan Dučić, velik srbski pesnik iz generacije Andrićevih predhodnikov, je pisal o človeku, v čigar žilah teče jesen in ki ne pozna več pomladi. Včasih je videti, kot da je Andrić iz Znamenj ob poti ta Dučićev človek zadnje jeseni. Človek, ki je izpolnitev lastnega preroštva iz svojega prvega objavljenega besedila leta 1911: Toda moje srce je temno jezero, ki ga nič ne vzvalovi in v katerem se nihče ne zrcali. Andrić pravi, da so najhujši spremljevalni pojavi starosti tako ponižujoči, da jih človek ne more priznati niti samemu sebi, kaj šele drugim. In piše: Učimo se živeti tesnobnih src, povešenih pogledov, brez načrta, skoraj tudi brez upanja, brez žarka tolažbe.
Torej ni tolažbe, nikjer? Ni ravno tako. V skoraj 1500 zapisih v Znamenjih ob poti so tudi odlomki, polni življenjske radosti in pozitivne naravnanosti do bivanja, ki spominjajo na besede Williama Somerseta Maughama, da ni nikoli hodil po južni strani Piccadillyja, ne da bi vznemirjeno razmišljal o tem, kaj bi se utegnilo dogajati na severni. Vsekakor lahko v vsakdanjem življenju Andrić v zadnjih letih še vedno deluje zadovoljno, celo vedro. »V klubu lista ›Oslobođenje‹ na podelitvi nagrade za kratko novinarsko zgodbo je Andrić veder in razpoložen za pogovor,« piše Ljubo Jandrić o njegovem obisku Sarajeva oktobra 1970. Leto pozneje poroča o srečanju v Beogradu: »Dobre volje je, svež in dovzeten za šale. Počasi se približujem Goethejevim letom, ne pa tudi Goetheju, pravi z nasmeškom.« Poleg odlomkov, ki govorijo o njegovem gnusu do sveta in naveličanosti nad življenjem, je Andrić v Znamenja ob poti vključil tudi odlomke, ki pričajo o globoki ljubezni do bivanja. Je mogoče še kdo imel svet tako rad kakor jaz? Ponoči, ko vsi počivajo in ko je nazadnje le treba leči, sem še nemiren in se, preden zaspim, zdrznem ob misli, da ravnokar nekdo zapoznel in sam hodi po ulicah in da bi ga lahko srečal in videl in spregovoril z njim. … Proti večeru, ko zagledam visoko na neki hiši še s soncem obsijano okno, mi je žal, da nisem jaz pri njem. Srce me boli, če pomislim, da je zdajle nekje kakšna gora, s katere bi lahko še nekaj trenutkov gledal sonce, meni pa je tukaj že zdavnaj zašlo.
Prevedla Seta Knop
Knjigo V požaru svetov: Ivo Andrić – zgodba evropskega življenja lahko naročite tu.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.