V dokaz, da ima poezija s svojo varljivostjo še vedno svojo moč, za začetek tale anekdota. Ko smo 17. oktobra v Le Petit Cafeju čakali, da nas avtobus odpelje na podelitev Jenkove nagrade v Medano, je Irena Novak Popov, članica žirije, prosila eno izmed nominiranih pesnic, Katjo Gorečan, za ogenj, da bi si prižgala cigareto. Glede na to, da subjektinja njene zbirke Trpljenje mlade Hane poleg tega, da si kar naprej grize nohte, veliko kadi,Preberi

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,Preberi

Če si zdravnik, verjetno nimaš težav s smislom svojega dela: reševati in daljšati življenja je, v večini primerov, nujen predpogoj za to, da so ta življenja dobra. Če si programer, oblikovalec, glasbenik … je tvoje delo nekoliko manj utemeljeno s temeljnimi človeškimi potrebami, a je po tebi vseeno dovolj povpraševanja in te za tvoje početje šušteče potreplja trg. Če si literarni kritik ali, pogosteje, kritičarka, si v težavah. Nikoli ne bo nihče zavpil: »Hitro! Tukaj potrebujemo kritika!«, pa tudi v področje storitev se kritiško pisanje ne uvršča.Preberi

Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene stavke v podpomene in razbiram, ali ni tudi tega preveč. Še to, kar se na koncu izpiše, je obsojeno na kritiko, pomisleke, predvsem o tem, da se je bistveno že izpovedalo v izbruhu, ki sem ga položila v jutro, še pred prvo kavo, nato pa umirilo in, ja, ostalo tamPreberi

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega aktaPreberi

Letošnje Mimoglasje je sledilo lanskemu, ki je bilo prvo in se je dogajalo in zgodilo v kavarni Pilon. Drugo Mimoglasje se je preselilo v Daktari, ki je morda križanec med Pilonom in Gromko – ne preveč dnevnokavarniško svetel, ne preveč klubsko temen, dovolj prostoren in zelo intimen. Koledarsko se je torkovsko mimoglasniško dogajanje umestilo tako, kot bi nam želelo vsaj malček olajšati dolgo ostajanje zime – s pričetkom 5. februarja in zaključkom 5.Preberi

Na valentinov četrtek se je okoli 18. ure v dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu začelo tradicionalno branje Društva slovenskih pisateljev ob slovenskem kulturnem prazniku. Poleg pričakovane prisotnosti novosprejetih članov, gosta Andreja E. Skubica, predsednika DSP-ja Vena Tauferja in povezovalke večera Nine Kokelj se dogodka skorajda ni udeležil nihče drug, razen seveda članov zasedbe Pop Ovni kantavtorice Ksenije Jus in še mogoče spremljevalcev nastopajočih (da niti ne omenim kakšnega posameznika, ki se na tem in podobnih dogodkih ne zaveda glasnosti svojih monologov).Preberi

Debatni večer z donečim naslovom Drugačna kultura za drugačno družbo je drugi iz serije tovrstnih dogodkov, ki so se in se še bodo odvijali pod okriljem Slovenskega centra PEN v dvorani DSP na Tomšičevi 12 v Ljubljani. Gre za niz večerov, ki bi naj vzpostavljali prepotreben javni dialog in obenem odkrivali vzroke za trenutno stanje kulture, predvsem pa kulturne politike.

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi