Za zaslombo feminizma in samorefleksije

Vsakič ko se nekaj razglaša za feminizem, a je ob tem razredna zavest komaj, če sploh zaznavna, je to vsaj sumljivo. Še posebej če smo leta 2020 (ali pa 2019), ko je Seks v mestu s svojimi belimi predstavnicami višjega razreda in potrošništvom (oziroma kupno močjo) kot opolnomočenjem posameznice bolj zgodovinski stadij feminizma kot njegov aktualen navdih. In čeprav je zbirka na tak dan najbolj trpi mastercard narejena iz Facebook statusov Eve Mahkovic in čeprav naj bi bili ti velikokrat ironični, je med njimi nekaj takih, ob katerih se sprašujem, ali so bili kdajkoli naslovljeni kot problematični. V zbirki tako lahko recimo preberemo: povodec je treba dati sušit, da ne bo smrdel po klošarjih, Kitajci so »Čongi«, prodajalke v Müllerju sodijo v kategorijo basic bitches, debele ženske v miničih pa so deležne neodobravanja.

Pa vendar: ali so bili ti primeri brani preveč resno (berejo me preveč ali pa premalo resno, se priduša Eva Mahkovic v enem svojih statusov)? Bi jih morali brati z več ironije, z več ironične distance? Ne; brati jih je treba točno brez ironične distance, ki danes vse prevečkrat predstavlja zgolj priročen mehanizem za distanciranje od potencialno problematičnih izjav oziroma stališč. Ironična distanca lahko vedno reče: ej, pa saj je bila samo fora, a ne štekaš? Saj se vsega zavedamo (in ker se zavedamo, to pomeni, da imamo distanco, torej ni zares res). Prijem spominja na pozicijo kidding, not kidding, s katero so se lahko npr. uporabniki 4chana izmaknili odgovornosti za žabca Pepeta, porisanega s svastikami, ki je na koncu iz neškodljivega stripovskega lika pristal na uradnem seznamu sovražnih simbolov.

Ampak – za zdaj smo torej govorili zgolj o »liku« mastercarda. Gre torej za klasično zmoto, sodbo knjige po pripovedovalki? Kot da ne vemo za Ameriškega psiha ali za teorijo nezanesljivega pripovedovalca. Pustimo za zdaj ob strani dejstvo, da ne gre za »klasično« fikcijo, ampak za statuse s Facebooka – in da ob vsaki izjavi, vsakem statusu, ki ga preberemo, poleg piše »Eva Mahkovic«, kar na neki način podpira izrečeno s pozicije avtorice (če bi jo na Facebooku v komentarjih kdo pozval, naj obrazloži kakšno izjavo oziroma stališče, in bi se Eva Mahkovic izgovorila, da je to zgolj poza, zgolj lik, zgolj fikcija, bi bilo to hitro izpostavljeno kot sprenevedanje). Ampak sprejmimo stališče, ki nam ga omogoča dejstvo, da v rokah držimo knjigo, pri kateri gre za izbor statusov: da se torej v knjigi vzpostavi lik, da gre za nekakšen performans, ki pač omogoča neko poz(icij)o ali pa mestoma bolj vehementen način izjavljanja, ki ne zahteva avtoričine odgovornosti – da se vendarle nekako nahajamo v domeni nekakšne polfikcije.

Na tem mestu bodimo iskreni – ko beremo Evo Mahkovic kot lik, je včasih v svojem pizdakanju, v svoji vzvišenosti, v obsesiji z dizajnerskimi oblačili, v judganju drugih ljudi in njihovega okusa za modo, še posebej ko se odpravi na filofaks, ko opazuje pustne šeme ali feministične majice v H&M-u, dejansko zabavna, celo lucidna (zgoraj omenjeni primeri izključeni). A tukaj nastopi drug problem: svoje pozicije enostavno ne prižene dovolj daleč, ne vzdrži je. To postane še posebej vidno, če jo primerjamo recimo z Denise Dame, ki jo v enem od statusov občuduje tudi sama.

Denise Dame se kot presežek slovenskih Youtube vlogerk recimo zaveda okvira, v katerem nastopa. Gre za okvir – podobno kot Facebook –, kjer nastopa pred širšim občinstvom, kjer se predvsem vzpostavi s svojim imidžem. In to stori mojstrsko. Moralistično gledano bi jo kdo morda lahko proglasil za neoliberalno pošast, a če to že stori, potem ji mora kljub vsemu priznati, da gre za etično pošast, ravno zaradi tega, ker vzdrži svojo pozicijo. Preprosto rečeno: ko se dela norca iz ljudi, to počne recimo tudi v »trenutku šibkosti«, ko bi lahko odvrgla svojo pozo. Ko recimo govori o tem, da je bankrotirala in zaprla svoje podjetje, se pred svojim občinstvom ne pojavi v skesani obliki, v kateri bi dvomila o sebi, o vsem, kar je dotlej izrekla, temveč še naprej s samoironičnim glasom vehementno žali vse na socialni podpori, ki jo osirajo v Youtube komentarjih, ker je konec koncev denar zanje priskrbela tudi ona sama s svojim delom. Fascinantno je, da nekdo, ki je javna oseba, svoj čas odvisna od denarja slovenskih oboževalcev, skoraj nonšalantno in kot da brez zadrege ob razglasitvi bankrota pri tem še požali svoje občinstvo in obenem ponuja kose svojih oblačil in ostale vredne stvari na Ebayu, recimo Guccijev pas za 250 evrov.

Denise Dame je mala šola tega, kako imidž speljati do konca, pri čemer je jasno, kako težko je moralo biti, če je bil bankrot dejanski. A na koncu je bistveno prav to, da ni več važno, kaj je res in kaj ne, saj se je vse pretvorilo v imidž, šov. Poza naenkrat postane resničnost. Gre za podobno etično pozicijo, kot jo recimo izpostavi Žižek, ko govori o Don Giovanniju: ta po svojem življenju bonvivanstva in zavračanju javne morale pred smrtjo dobi priložnost, da se spove, da torej zavrže svoje grešno življenje in sprejme vero. Don Giovanni to zavrne in v tem trenutku – ko bi bilo laže priznati grehe, ko bi si bilo pred smrtjo, ko so zemeljski užitki že nepovratno za njim, laže zagotoviti posmrtni raj – izkaže zvestobo svojemu življenju, svoji življenjski pozi, kljub niču, ki mu grozi, da ga bo kmalu požrl. Eva Mahkovic sicer nastavi tak imidž, nakazan v uvodnem odstavku, ki bi ga običajna morala zavrgla, a ga ne vzdrži ter ga prav s tem pokloni v presojo »običajni morali«, saj mu odreče možnost etične pozicije.

Na kratko: problem zbirke niti ni toliko v sami »nezanesljivosti« pripovedovalke (njen vzvišeni, ignorantski, včasih celo nestrpni odnos do drugih, ki morda niso imeli istih pogojev kot ona), temveč v tem, da v trenutkih šibkosti razpre »globino« za imidžem ter samorefleksivno prizna, da je vse to morda posledica slabe samopodobe, da morda v resnici bolj sodi samo sebe kot druge. Prav s tem priznanjem, ki tudi v njeni Facebook poeziji deluje malo rokohitrsko, se na neki način izmuzne odgovornosti za lastno pozo, obenem pa jo tudi legitimira. V slogu logike kidding, not kidding se lahko tako v vsakem trenutku umakne, se zave svoje »sovražnosti«, nas opomni, da je to v resnici zgolj slaba samopodoba. V teh primerih je ravno distanca tista, ki ne pomeni dejanske refleksije (ki se jo ironični distanci že kar avtomatično pripisuje), ampak legitimacijo tega, od česar se distancira, saj ji ravno ta pozicija omogoča, da to, od česar se distancira, proglasi za nekaj drugega. Problem je torej v tem, da so ti momenti »iskrenosti«, bolečine zamazani bodisi s slutnjo poze, ki bi se rada odvezala odgovornosti, bodisi z dejstvom, da si je ravno s svojo pozicijo odrekla pravico do »globine«, ki naj razkrije pravo stanje za imidžem.

To sicer ne pomeni, da Evi Mahkovic na trenutke, predvsem proti koncu zbirke, ne uspe artikulirati trenutkov šibkosti, ko se krha pod pazljivo vzdrževano zunanjo podobo; ko jo daje samota; ko je razočarana nad prijatelji; ko že skoraj zaklinjevalsko ponavlja, da je ljubezen le politična zveza; ko dela dolgo v noč in njen obraz zjutraj izgleda grozno; ko ne vidi smisla v že skoraj militantni skrbi za svoj videz; ko je absurdno, koliko denarja gre za to, da je videti kolikor toliko spodobno. Ravno v artikulaciji tega krhanja se razpira potencial za feministično branje, saj Mahkovic prikaže prav ta spodlet pri doseganju vsiljenih lepotnih standardov in izpolnjevanju njihovih sadističnih zahtev – zave se pritiska, ki ga nanjo izvaja diktat lepote, všečnosti, naravnosti, prijaznosti, zave se absurdnosti lastnega udinjanja temu diktatu, saj doseže neko psihofizično mejo, ki je nevarno blizu točki »Ne grem se več!«.

A vendar se v mastercardu zgodi, da Eva Mahkovic po nekem trenutku dvoma prizna, da je raje revna in zjebana kot pa ogabna – in to je na neki način tudi točka, kjer gre mastercard najdlje, kjer se najbolj razpre, saj prav takšno priznanje pomeni prevzetje odgovornosti: v lastne lepotne in ostale standarde me ne silijo spone kapitalizma ali patriarhata, ampak moja lastna želja. In čeprav je želja pogojena s sistemom, čeprav je morda ponotranjena od zunaj, je v trenutku zavedanja te želje, te pogojenosti s sistemom, ključen ravno ta obrat, ki ga v tem trenutku izvede Mahkovic, ko prevzame odgovornost za to željo; ko se zave, da se je temu, kar deluje kot zunanji diktat, podvrgla zaradi neke notranje nujnosti.

Ravno ta trenutek pa predstavlja tisto kritično točko, ko se pod vprašaj postavi tudi njen feminizem – velika škoda je, da tega vprašanja ne raziskuje dlje. Če je na tak dan najbolj trpi mastercard v čem relevantna knjiga, potem je ravno v vprašanju, kaj sploh je feminizem in kaj vse se že lahko znajde – in skrije, zakamuflira! – pod tem vedno širšim označevalcem; predvsem pa gre za dilemo instrumentalizacije feminizma, ki doživlja mutacije v postfeminizem, popfeminizem in neoliberalni feminizem (poudarjanje potrošniške izbire in moči, individualizma, telesa in videza ženske kot temelja njene vrednosti, polno prevzetje odgovornosti za lastno dobrobit). A Eva Mahkovic nikdar ne sooči svojih problematičnih mest s pozicijo feminizma, ki jo zavzame (kljub vsej nestrpnosti, ki jo včasih čuti do žensk, nekje zapiše »i call myself a feminist«), čeprav je prav to eno od ključnih vprašanj, ki implicitno rastejo iz te zbirke.

Kot poudarja raziskovalka postfeminizma Rosalind Gill, je feminizem boj, ki je nujno povezan z drugimi družbenoosvobodilnimi boji in s širšo agendo, ki preizprašuje kapitalizem. Postfeminizem nasprotno zaznamuje neizprosen individualizem, ki ženske krivi za njihov položaj, ki ustvarja nadzor nad ženskimi telesi, ki postane ne le običajen, ampak celo zaželen. Mahkovic je neredko agentka prav te postfeministične pozicije, hkrati pa tudi sama njena žrtev: a dokler se ne odpove užitku v tem, da lahko sodi ostale basic bitches, tudi sama nujno ostaja podrejena zahtevi, ki jo nalaga sama sebi, tudi sama drugim prepušča lastni pogled, ki tako postane sadistični pogled nanjo in zahteva zanjo, ki jima nikdar ne more ustreči. Mastercard torej še zdaleč ni slep za pogoje, v katerih se nahaja njegova pripovedovalka (ob vsakem obisku salona ali trgovine ji vzbudijo občutek, da zase ne skrbi dovolj, saj ji vedno svetujejo še dodatne preparate), a ti pogoji se prej kot za koordinate, ki naj bi bile preizprašane, izkažejo za oviro, ki jo je treba preseči oziroma vzdržati.

Tako je tudi zaslomba feminizma, dojemanje lastne identitete kot feministične, tista prepreka, ki onemogoča ključno soočenje, ki ga nakazuje zbirka. In ravno zaslomba feminizma ter priznanje lastnih karakternih šibkosti v končni fazi delujeta kot legitimacija pripovedovalkinega vzvišenega odnosa do basic bitches, do ljudi slabega okusa, strahu pred posamezniki, ki imajo bolj štrenaste lase in sprane kavbojke, torej pred »nižjim razredom«, pred manj zavednimi, od katerih se želi na vsak način distancirati (tako za političen status označi tudi zapis, kjer si kupuje nov parfum, saj je svoj dosedanji parfum vohala za vsakim vogalom, in prav novi vonj bo predstavljal bariero med njo in basic bitches, s katerimi je ne bo mogel nihče več zamenjati) – kar knjigi v končni fazi manjka, je ravno pospešitev teh lastnosti, prevzetje polne odgovornosti zanje, sprejetje njihovega »zla«, ki se ne opravičuje z lastno slabo samopodobo. Šele takrat – in ne z eksplicitnimi pro forma priznanji – bi na tak dan najbolj trpi mastercard zares dosegel višjo stopnjo samorefleksije, posledično pa morda tudi pravo umetniško vrednost.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS