Za vse boš plačal, za tole raje ne

David Bedrač je avtor šestih pesniških zbirk, dveh knjig za otroke in pesniškega priročnika Brez uteži. Poleg tega je kritik, publicist, sourednik revije Mentor in dejanski mentor na pesniških delavnicah. Njegova najnovejša pesniška zbirka s pomenljivim naslovom Tvoj nakupovalni voziček je izšla v začetku lanskega leta pri Beletrini.

Ko sem knjigo dobil v roke, sem si mislil – tole branje bo pa divje. Kot nam nakaže že nekoliko kičasta naslovnica, gre v novi zbirki predvsem za prikaz in kritiko potrošniškega načina življenja, ki se dotakne vsakega slehernika, ko vstopi v trgovino po nakup. Super tema – knjig s podobno tematiko bi moralo biti več. Po večkratnem branju pa sem (kot že ničkolikokrat doslej) naletel na bridko spoznanje, da pri takšnih tematikah tudi poezija zelo hitro pade v najgloblji banalizem in s tem popolnoma izniči družbenokritično noto, ki bi morala biti njena nosilka.

Avtor se v novi zbirki osredotoči na dvoje: na grotesko nakupovalnih centrov in z njimi povezano sistemsko strukturo ter na držanje ogledala bralcu, verjetno z namenom osveščanja, kaj se v teh neoliberalnih centrih sploh dogaja in kakšna je njegova (bralčeva) človeška vloga pri tem. Za oris obojega Bedrač uporablja zelo zgoščeno metaforiko, s povečini zelo kičasto, vzneseno pesniško govorico, ki se trudi nakupovalne centre, vozičke, artikle v trgovinah, trgovke in ostalo osebje prikazati v čim bolj grozljivi, groteskni maniri. Večkrat uporablja znane orwellovske motive o sistemu, ki je neviden, ki opazuje ljudi in jih nezavedno sili k nakupu ter s tem v reprodukcijo samega sebe. Vse lepo in prav, a žal se izkaže, da je ta pesniški glas, ki temelji na abstrahiranju realnosti, skozi celotno strukturo zbirke preveč ponavljajoč, kar velja tudi za samo pesniško motiviko – glede na to, da je knjiga dolga skoraj 120 strani, Bedrač prehitro pade v ustaljeno formo, ki jo potem krpa skozi zbirko po zelo podobni, skoraj nespremenljivi metodi. Celo prikazi tipov osebja, ki se v zbirki pojavljajo (recimo trgovka, ki se nekritično podredi svoji službi, čistilka, ki se ne more upreti in poštar, ki nosi položnice in se ob tem zlobno reži), so v knjigi vedno isti, črno-beli, enodimenzionalni, nepoglobljeni. Solata in kava sta orisani kot otroka, ki ju kupec položi v voziček in jih vozi naokoli po trgovini (Solata, 333 gramov, Otroci iz kave), kozmetika kupca napade (Bistvo življenja je make-up), jogurti in pudingi so domala povsod pri roki (Nakupovalci, Jogurt na polici, itd.) ter seveda usodna prisotnost samega nakupovalnega vozička, ki se pred bralčeve oči vedno znova vrača v vsej svoji grozoti. Še celo Nirvana nabija iz zvočnikov v dveh različnih (a situacijsko praktično enakih) pesmih. Vsesplošna pesniška repetitivnost, ki sicer občasno ne kaže na pomanjkanje domišljije (Matematika stranišč, Smrt parkirišč), a prevečkrat temelji na šibkem nizanju podob oziroma na slogovnih pretiravanjih,  v takšnem formatu nikakor ne vžge, temveč bralca kvečjemu odvrne od neskončnih, a med seboj preveč podobnih enoplastnih situacijskih vzorcev, pri katerih ima občutek, da gleda vedno isti film. Mestoma se pesnik sicer trudi biti zabaven in postreže s kakšnim izsekom bizarnega humorja, a težko bi ugibal, zakaj se pesmi, kot je npr. Kečap pesem, sploh objavljajo. 

S tem pridemo do Bedračevega pesniškega subjekta, ki je v večini primerov bralec sam, medtem ko ga govorec pokroviteljsko vodi skozi nebrzdano, »zamolčano« nočno moro nakupovalnih centrov (tudi tistega skoraj največjega). Pustimo ob strani dejstvo, da tudi takšen princip postane po nekaj straneh dolgočasen in predvidljiv; pesnik s tovrstno dikcijo v stilu »kazanja prsta« doseže bolj malo. Drznem si napisati, da se ljudje tega povečini zavedamo  (sploh v času krize, neoliberalnega zategovanja pasu in kronične brezposelnosti), da sistem, v katerem živimo, ne funkcionira in da v njem pravičnosti ni – morda tudi in še posebno takrat, ko se odpravimo v trgovino po nakupe za osnovne potrebščine. Vsi Bedračevi poskusi orisa te brezizhodne človeške situacije, v katerih skozi celotno knjigo ne ponudi nobenega vrednega razmisleka o aktivni družbeni (so)udeležbi bralca, ne nakaže možnosti za pobeg iz apatije ali vsaj nuje po uporu, temveč raje zgolj benti iz očitno varne pozicije, ker je to pač in, ter bralca oblega s svojo stihoklepaško neizvirnostjo, kar popolnoma zbanalizira temeljno moč kritike, tiste prave, poglobljene, ovrednotene, ki je danes nujno potrebna, tudi v poeziji. Kajti pesnik, ki zbirko že z imenom definira v nekaj, kar naj bi bilo družbenokritično in temu posveti celotno knjigo, ima poleg gole pesniške odgovornosti tudi družbeno odgovornost, da bralcu vsaj prikaže kompleksno družbeno realnost današnjega časa in se ne spušča v nepotrebno moraliziranje tam, kjer ni treba, hkrati pa drži distanco od žugajoče, pridigarske poze, ki bralca stisne v kot ter s tem ne pridoda ničesar novega k debati o perečih dinamikah (neoliberalnega) sveta. Če povrh tega posežemo po Bedračevih prejšnjih izdajah, je tudi jasno, da vlogi učinkovitega, zrelega pesniškega kritika družbe preprosto ni kos.    

K sreči premore naš mali pesniški prostor nekaj posameznikov in skupin, ki se pri sistemsko-kritični osti ne ustavijo pri ustaljenem, udobnem vzorcu »upornika brez razloga«, ampak temu uporu zelo jasno definirajo razloge, zakaj je potreben in s tem spodbujajo tudi bralca, da se z razmislekom dvigne nad povprečno vsakodnevno črnogledo jadikovanje, ki ljudi ne povezuje, temveč jih oddaljuje. Skratka, da obstaja tudi pri nas poezija, ki se lahko dotakne realne stiske ljudi in njihov položaj (ter pogled) redefinira. Ali to pač vsaj poskuša. In četudi se Aleš Šteger v spremni besedi Tvojega nakupovalnega vozička nadvse trudi Bedračevo poezijo postaviti više, kot si zasluži (celo z zbanalizirano evokacijo Zajčevega nesmrtnega verza »za vse boš plačal«), je treba jasno povedati, da so tovrstne izdaje predvsem same sebi namen, šele v drugem planu pa tudi komu drugemu.