»To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustvaril.«
o branju Cankarjeve zbirke Iz tujega življenja skozi prizmo kritične animalistike
Anja Radaljac
Boris Paternu je v prispevku o novih branjih Cankarja, ki je bil v časniku Delo objavljen 1. decembra 2018, zapisal, da bi bile lahko Cankarjeve »živalske zgodbe zanimivo bralno odkritje«, odgovor na zares pomenljivo vprašanje »zakaj je cikel črtic Iz tujega življenja ostal neznan« pa do neke mere osvetli tudi Paternu sam, ko zapiše: »Cankar je seveda vedel, kaj počne, in je svoje videnje življenja postavil v tuje življenje, v živalsko, do kraja naturno. /…/ Naslov Iz tujega življenja je sarkastični oksimoron, saj gre v resnici za čisto netuje, naše in človeško.«
Od kod ideja, da je naslov dela »sarkastičen« in da gre pri teh črticah za naše življenje?
Cankarjeva zbirka Iz tujega življenja je bila napisana v letu 1914, a je izšla šele posthumno, leta 1935. Skozi celotno zbirko Cankar scela neposredno naslavlja vprašanje človekovega odnosa do drugih vrst in glede tujosti v črtici Kakadu izrecno zapiše: »Vseokoli tebe je na tisoče življenj, ki jih ne poznaš in jim nikoli ne odgrneš brezdanjih skrivnosti.« Nedostopnost, nedosegljivost tujih svetov nato raziskuje ravno skozi primer odnosa med kakadujem in človeško družino, ki mu z zapiranjem v kletko krati svobodo. Bistveno pri tem je, da Cankar resnično pripozna obstoj tujih svetov ter – ključno – tudi njihovo subjektiviteto in avtonomijo.
Ne zdi se naključje, da zbirka Iz tujega življenja do sedaj ni bila deležna večje pozornosti; vprašanje živali je v ta besedila vpisano tako visceralno, da ga je težko zaobiti, toda specistična družba tega vprašanja ne naslavlja ali ga sploh ne pripoznava. Tako Paternujeva težnja po zaobračanju koncepta tujosti (ki ga je kasneje zelo lucidno razvil Jure Detela) in odslovitev vprašanja živali pri Cankarju ni nekaj nenavadnega, a po drugi strani se zdi, da tudi ni povsem samoumevna, saj bi v tem primeru črtice pri avtorju, ki je tako intenzivno raziskovan kot Cankar, že bile obravnavane.
»Težava« je v tem, da bi stežka rekli, da Cankar živali v zbirki Iz tujega življenja vzpostavlja kot t.i. »živalske simbole«, namesto tega jih poudarjeno obravnava kot subjekte z lastnimi interesi (interes do svobode, materinski interes po zaščiti otrok, interes do zaščite pred bolečino, interes po ohranitvi življenja itd.) in osebnostmi (kar je posebej dobro nakazano v črtici Psi, v katero Cankar uvede več različnih pasjih literarnih oseb), obenem pa te_i posameznice_ki čezvrstno gojijo do človeka poudarjeno uporniški, odklonilen, agresiven ali prizadet odnos.
Tako zastavljenim literarnim osebam je težko odrekati vsakršno avtonomijo in jih brati kot »zgolj simbole« ali pa popisano nasilje človeka do drugih vrst pretvarjati v (zgolj) nekakšno alegorijo medčloveškega nasilja. In kaj »početi« s takimi besedili v antropocentričnem okolju? Prva možnost je zaznamovana obravnava, druga spregled; slednje je doletelo Iz tujega življenja. Črtice so tako v nekem smislu »čakale« na pojav kritične animalistike – ki v Sloveniji, v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami (npr. Hrvaško, Avstrijo, Nemčijo, Veliko Britanijo …) v akademskem prostoru še nima vidnejšega mesta –, ki omogoča branje ravno skozi vprašanje načina vzpostavljanja vprašanja živali v literarnem besedilu. V slovenskem prostoru se s kritično animalistiko ukvarja dr. Branislava Vičar, na sorodnem področju ekokritike pa deluje dr. Marjetka Golež Kavčič. Ob njima se z ne-antropocentričnimi branji leposlovja pri nas ukvarja še mag. Jelka Kernev Štrajn, če naštejem najvidnejše.
Morda velja na tem mestu napraviti krajšo digresijo in pojasniti, da kritična animalistika, pa tudi ekokritika (ki imata sicer nekoliko različna teoretska izhodišča) pri branju presegata antropocentrično branje leposlovja in v besedila vstopata skozi vprašanje živali. Pri tem ju zanima, kako se žival vpisuje v tekst, ali nastopa kot polnokrven, individualen subjekt, kakšno mesto/vlogo zavzema v besedilu, v kakšnem razmerju je do drugih – zlasti človeških – likov, ali je lik antropomorfiziran ter kakšna je podoba njegovih razmerij med človekom in drugimi vrstami ter na kakšen način lahko ta razmerja preslikamo v stvarno realnost oziroma kaj nam o njej besedilo govori.
Specifično z vidika kritične animalistike so bile Cankarjeve črtice doslej deležne le malo pozornosti (praktično nič pozornosti v cankarjeslovstvu in nekaj več znotraj same animalistike), širše gledano pa je bilo vprašanje živali pri Cankarju, kljub temu da se je v zadnjih letih v slovenskem prostoru vendarle nekoliko bolj razmahnilo, celo v »Cankarjevem letu« le redko naslovljeno. O črticah iz zbirke Iz tujega življenja je v svojem diplomskem delu pisal Tomaž Podbevšek, v društvu ZaŽivali! pa so jih v okviru Društvenih dnevov obravnavale_i na literarnem dogodku Na slepo je posegel človek v neznano življenje, kjer so, kot so zapisale_i v društvu, »razpravljale_i o reprezentaciji človeško-živalskih odnosov pri Cankarju, Cankarjevem pojmovanju človeškosti in živalskosti, pojmovanju koncepta vrste ipd., predvsem pa ugotavljale_i, kako so Cankarjeve črtice, ki obravnavajo vprašanje človekovega odnosa do živali, v slovenski literarni zgodovini potisnjene v polje marginalnega.« Nedavno je možnost ne-metaforičnega branja Cankarjevih črtic v oddaji Nedeljski gost na Valu 202 naslovil tudi cankarjeslovec ddr. Igor Grdina.
A tovrstna (ne)obravnava besedil, ki naslavljajo vprašanje živali, ni specifična za Cankarja; povsem enaka zagata se pojavlja tudi pri branju tujih klasikov, denimo Tolstoja in Kafke, kar nakazuje, da je vprašanje živali nevralgična točka družbe, pri kateri pride do zamolka in/ali drugih oblik nenaslavljanja in nepripoznavanja problema. Jure Detela, denimo, je sam opozarjal na neustreznost branj njegove lastne poezije, ki v živalih prepoznavajo simbole in metafore – v filmu Sočasja (2017, r. Miha Vipotnik) je mogoče videti insert, v katerem Detela naslovi to težavo.
In kako torej Cankar v Iz tujega življenja koncipira tujost in kako misli odnos človeške do drugih živalskih vrst? Pripoznanje »življenj, ki jih ne poznaš in jim nikoli ne odgrneš brezdanjih skrivnosti« je pri Cankarju vezano na odkrivanje načinov čezvrstne komunikacije, s pomočjo katerih se razkrivajo značaj ne-človeških bitij, njihovi interesi in odnos do človeka. Cankarju je v tem oziru bržkone najbolj bistven pogled; v sedmih črticah, v katerih Cankar omenja več različnih živalskih vrst – sovo, osla, psa, kakaduja, muhe, lisjaka –, se vedno znova srečujemo s Cankarjevim opisovanjem oči živalskih likov, v katerih razpoznava upornost, jezo, tudi žalost, prizadetost, strah. V zgodbi Kakadu eksplicitno pokaže, da so oči tisto, kar nakazuje obstoj tujega sveta, a obenem tudi njegovo nedostopnost, kajti tudi s silo ne moremo doseči vstopa v ta svet – ki pa vendarle obstaja; iz oči je iz njega mogoče razbrati vsaj nekatera občutja in interese (kot že navedeno): pri kakaduju, konkretno, interes do svobode. Ravno jeza ob nedosegljivosti potrjuje obstoj. Ta koncentracija na oči živalskih likov je pomembna in pomenljiva tudi v kontekstu pogosto citiranega epiloga k Vinjetam: »Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, – moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva.« Cankar namreč priznava to odražanje »duše« v očeh tudi pri bitjih drugih živalskih vrst.
Prvoosebni pripovedovalec razpoznava v teh očeh odpor in jezo, a tudi bolečino spričo človeških dejanj; kot rdeča nit se skozi vsa besedila vleče motiv lastninjenja živali in odvzemanja osebne svobode, ki ga ni mogoče utemeljiti drugače kot z materialističnimi težnjami, ki ne-človeška bitja scela popredmeti: najsi gre za sove, lisjake, pse, kakaduja ali muhe, človek zapira v kletke in priklenja na verigo. Pri tem je bistveno, da Cankar živalski upor in jezo pripoznava na točki odvzema svobode – ne denimo šele na točki odvzemanja življenja – in da pasivni pripovedovalec čuti krivdo prav ob tem odvzemu svobode, ki, kot vidimo kasneje, sam po sebi že predstavlja tudi smrt; v zadnji črtici, ki konceptualno poveže vse zgodbe, Cankar zelo jasno izpiše usodo vsakega ne-človeškega bitja, ki pride v stik s človekom: vsako od teh bitij neizbežno (in zaman) umre.
Cankar v zbirki popisuje tudi sadizem in brezsmiselnost, s katerima človek lastnini in nato pobija živali drugih vrst: tu je okrutno pretepanje osla in psov, uboj lisjaka »ker je kradel kokoši« s strani oseb, ki tudi same pobijajo piščance ter sadistično, instrumentalizirano pobijanje muh.
Bistvenega pomena je, da Cankar ne-človeških živali načeloma ne antropomorfizira; mestoma sicer res prihaja do pretiranih interpretacij in pripisov »živalskih« idej, ki prav zaradi pripoznane »tujosti« dejansko niso dostopne, a večinoma Cankar ne-človeškim živalim pripisuje čustvovanje in interese, ki jih je mogoče tudi empirično dokazati (npr. z nevrobiološkimi in endokrinološkimi pristopi), a jih specistična družba vendarle ni pripravljena pripoznati. Govorimo o strahu, o občutku ujetosti, interesu do svobode, o poskusih pobega, o odklonilnem odnosu do ljudi, o interesu zaščite mladičev, o interesu do ohranitve življenja.
Drugo, kar je bistveno omeniti, je, da Cankar pripoznava vrednost krika kot glasovnega izraznega sredstva: pri Cankarju ne-človeške živali presunljivo kričijo in s tem izražajo svojo bolečino ali – obratno – umolknejo. Tako krik kot molk nosita v sebi izraz bolečine in stiske (npr. tuljenje istrskega osla), kar je še ena od oblik komunikacije, preko katere Cankar pri bitjih drugih vrst pripoznava individualnost in subjektiviteto.
Ključnega pomena za razumevanje Cankarjevega popisovanja razmerja med človekom in drugimi vrstami pa je tudi vseprežemajoč občutek krivde, ki jo občuti pasivni pripovedovalec, ki opazuje različne oblike razpolaganja s tujimi življenji; pripovedovalec v teh črticah se zaveda, ta dejanja prav zaradi obstoja »tujih življenj« niso etična; čuti krivdo ob grobem neupoštevanju interesov mislečih, čutečih bitij in pripoznava, da je tako neupoštevanje krivično. Morda bi bilo v tem primeru govoriti tudi o obliki preseganja specizma; cankarjanska krivda ni manjša oziroma nima manjše teže, četudi gre za bitja drugih vrst.
S tega vidika drži, da zbirka govori tudi o naših življenjih – specifično o naših okrutnosti, sadizmu in oblastništvu, našem spregledovanju tujih življenj in neetičnosti. Iz tujega življenja je tako resnično pomembno in »zanimivo« branje za sodobni čas; eden boljših primerov, v katerih Cankarjeva misel daleč presega njegov – in mnogih ozirih tudi naš – čas.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Dober večer!
K prispevku bi rad dodal nekaj opozoril. Vsi podatki in trditve so povzeti po knjigi Branka Gradišnika z naslovom »Skrunitelj«, ki še čaka na objavo. Ker pisatelj te dni sam ne more pisati, sem si dovolil narediti povzetek, ker sem bil v lanskem letu počaščen, da sem lahko spremljal nastajanje te knjige.
V uvodu k svoji knjigi »Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali« je Branko Gradišnik leta 2017 opozoril na cikel Cankarjevih črtic, ko je predstavil tista dela v slovenski literaturi, v katerih živali nimajo (zgolj) simbolne ali prenesene ali počlovečene vloge. Iz tistega drobca je v letu 2018 razvil celovitejšo interpretacijo.
Za ustrezno razumevanje Cankarjevih »živalskih« črtic moramo najprej narediti nekaj delitev med njegovimi besedili, ki niso samoumevne. Na eni strani moramo ločiti črtice, ki niso povezane s pisateljevim bivanjem na Rožniku, od črtic, ki popisujejo to, kar je doživel med svojim bivanjem na Rožniku. Na drugi strani moramo upoštevati, da Cankar ni nikdar pripravil končne redakcije knjige »Moja njiva«. Ohranilo se je zgolj več različic kazala, torej seznamov črtic, ki jih je nameraval uvrstiti v knjigo. Primerjava obsegov pokaže, da bi Schwentner v tem primeru zelo verjetno zahteval še bolj temeljito krčenje, kakor je bilo nujno pri »Vinjetah«, če bi se pogodil s Cankarjem za objavo. Leta 1913 je imel cikel še naslov »Iz prirode« in je vseboval zgolj štiri črtice iz let 1911 in 1912.
Prvič je bila večina živalskih črtic objavljena skupaj leta 1920 v knjigi »Moje življenje«, za katero je črtice izbral in razporedil Janko Šlebinger. Materinske in živalske črtice niso združene v dva cikla z mednaslovom. Glede na prej navedeni kriterij ne spada k rožniškim črticam prva z naslovom »Istrski osel«; dve pa v tej knjigi manjkata – kar je mogoče preprosto pojasniti. Rokopis črtice »Psi« je imel takrat pri sebi Schwentner, »Majska noč« pa je izšla julija 1914 v »Domu in svetu« – njen urednik Izidor Cankar je zavrnil Šlebingerjevo uredniško ravnanje.
Krik živali je ena razsežnost teh črtic, njena nasprotna pa skoraj povsem otrplo, neprizadeto, zelo suho in stvarno pripovedovanje, prej beleženje dejanj kot obsojanje storilcev. Napetost med obojim se razreši v črtici, ki je vsebinsko zadnja, zelo verjetno je Cankar najprej napisal »Majsko noč« in šele nato »Tuje življenje« – obe skoraj zagotovo po tem, ko je že napisal XIII. in XIV. črtico v ciklu »Moje življenje«, torej v maju ali v začetku junija 1914: bralci revij »Slovan« in »Dom in svet« so ju lahko prebrali hkrati julija.
Janko Šlebinger je postavil živalske črtice »za« materinske: in s tem pokazal na Cankarjev pripovedni razvoj – ne zgolj glede teme in drže pripovedovalca, temveč tudi na ravni krivde. Ta obrnitev zaporedja glede na osnutek kazala za »Mojo njivo« je najbolj motila Izidorja Cankarja – in jo je usodno zavrnil France Dobrovoljc s svojim izborom Cankarjevih črtic s skupnim naslovom »Moje življenje«: v njem je namreč v celoti izpustil živalske črtice. A rešitev mlade sove v zadnji živalski črtici, katere naslov se ujema s predvidenim naslovom cikla, lahko smiselno pojasnimo zgolj tako, da je pripovedovalec zmogel preseči svojo otrplost in prekiniti niz dejanj ljudi okrog sebe. To je bil vrhunec in zgolj trenutek drugače pisočega Cankarja, lahko bi ga označili za meteor ali zvezdni utrinek v njegovem pisanju. Gre za drugačnega Cankarja, kakor ga poznamo iz njegovega niza štirinajstih črtic z naslovom »Moje življenje«, od katerih je bil začetni ducat napisan v vmesnem obdobju, v obdobju med nastankom prvega in drugega dela cikla živalskih črtic, na eni strani in šele posmrtno objavljene povesti »Grešnik Lenart« na drugi: Schwentner je imel dovolj pretanjen občutek, kdaj je primerno izdati knjigo, da ni te povesti objavil, ko mu jo je Cankar izročil, temveč šele po izidu Šlebingerjevega izbora Cankarjevih črtic.
Naj zaključim te pripise k prispevku z opozorilom na nekaj tehtnih podrobnostih, do katerih se je dokopal Branko Gradišnik med svojim raziskovanjem. Med drugim je odkril posnetek fantiča, ki je bil zelo verjetno storilec dejanj, opisanih v črtici »Muhe«, najbrž pa vsaj soudeležen tudi pri dejanjih v drugih črticah, v Dobrovoljčevem fotografskem albumu o Cankarjevem življenju. A z analizo grobov na ljubljanskih Žalah je tudi ugotovil, da je umrl kmalu po koncu I. svetovne vojne. Zato je zavrgel podobno sklepanje, kakršno je zapisal France Bernik v svoji veliki monografiji o Cankarju, v kateri so živalske črtice obdelane na začetku poglavja o I. svetovni vojni: Cankar je pri tem predstavljen kot prerok vojnih grozot. Storilec dejanj v živalskih črticah pa dojet kot napovedovalec arijsko-nacističnih zločincev.
Kakor je zapisala že Anja Radaljac, čaka literarne zgodovinarje še veliko dela, da bodo zbrali vse gradivo, ki bo omogočilo branje Cankarjevih črtic v novih, na trenutke povsem osupljivih kontekstih in razsežnostih.