Štirje dnevi svobode, borovničk, literarnih nastopov in pisanja scenarija o norcih

Mala šola literature je že peto leto zapored potekala v Ribniški koči, ki se nahajana nadmorski višini okrog 1500 m – na višini torej, ki botruje tako klopom kot vročini v dolini, zanesljivi viri pa radi dodajo, da na tej višini tudi greh ni več možen oz. zbledi ob lepoti narave, ki se tu poraja bolj ali manj izčrpanim očem urbanega literata. Ob pestrem programu, za katerega je zaslužen Mladinski kulturni center v Mariboru oz. njegov najbolj vitalni del v podobi organizatorke Petre Kolmančič, nismo imeli časa nabirati svežih borovnic po pohorskih slemenih, smo pa imeli možnost okusiti domači borovničevec in njemu sorodne derivate, ki so poskrbeli za to, da so nam obrambni mehanizmi v trenutku popustili. Za tiste bolj zakrčene pa smo poskrbeli skupaj z igralcema Žigom Čamernikom in Jakom Žilavcem, saj smo po jutranjem razmigavanju dresirali prisotne z vajami za vežbanje čutnega spomina, zbranosti in telesne pulsacije.

Tovrstne tehnike, ki temeljijo na eni strani v igralski Metodi Leeja Strasberga, na drugi pa v vajah telesne psihoterapije, so nam koristile tako pri pisanju scenarija za humoristično serijo kot tudi za odlično igro v predstavi, ki je nastala na podlagi tega scenarija. Tako smo letos prvič doživeli, da so se igralci preizkusili v vlogi literatov in scenaristov, literati pa so se presenetljivo dobro izkazali kot igralci. Vscenaristični delavnici so že prvi dan vzniknili zanimivi liki najrazličnejših norcev, zdravnikov in mafijcev, ki so nas vodili skozi glavno poanto zgodbe, da so največji »pacienti« prav tisti, ki posedujejo avtoriteto.

Tekstopisec in scenarist Rok Vilčnik nas je taktično vodil skozi stopnje pisanja scenarija in nam razdelil posamezne epizode, na katerih smo delali v manjših skupinah. Na koncu smo bili prav vsi presenečeni, da smo s pomočjo improvizacije in dramaturških fines izpeljali tako zahteven projekt, ki po kvaliteti in izvirnosti lahko konkurira marsikateri humoristični seriji … In to samo v dveh dneh!

Tudi druge delavnice so bile izčrpne in poučne – Ajda Valcl nam je skozi zanimive vaje približala po krivici prezrt žanr radijske igre. Naučili smo se, da je prednost tega žanra prav v tem, da lahko za razliko od gledališke predstave ali filma veliko bolj predstavi človeško imaginacijo in z izbranimi zvoki oz. glasovi gradi vzporedno dogajanje znotraj zgodbe. Prav zato lahko znotraj radijske igre zaživijo liki in zgodbe, ki na prvi mah zvenijo najbolj groteskno, fantastično ali kako drugače nenavadno. Žal o teoriji radijske igre ni bilo napisanega veliko, smo pa iz prve roke preizkusili, kako lahko isti tekst zveni povsem drugače glede na umestitev različnih zvokov, ki ustvarjajo čustveno ozadje zgodbe.

Tudi predavanje Sebastijana Grižona o video poeziji je pritegnilo oko marsikaterega literata, ki pri svojem delu rad eksperimentira z različnimi žanri in mediji. Da z minimalno video vsebino oz. statično vizualno podobo in zvenečo zvočno interpretacijo lahko nastane mojstrovina, smo se prepričali na primeru »balkanskih« umetnikov in pri tem ugotavljali kaj vse še spada pod termin »video poezija« in katere segmente vključuje.

Kulturno bogati dnevi so se ponavadi končali z bolj ali manj nekulturnim programom, ki so ga popestrili metaforični in dejanski ekshibicionizmi ter druženje ob žlahtni kapljici. To je bil čas, ko so dokončno popustile zavore in so nekateri pesniki spontano interpretirali svoje pesmi ali pa preigravali najrazličnejše scenarije … Poskrbljeno je bilo tudi za glasbo, saj nam je pesnik in kantavtor Klemen Pisk na kitari približal slovanski melos in nas popeljal na muzikalno pot od Rusije preko Litve in Poljske pa vse do Slovaške in Slovenije. Na pot po lokacijah NOB pa nas je popeljal pohodnik Matej Dasko, ki nas je očaral s svojim entuziazmom in močno voljo, saj je prišel kar peš iz Maribora na najbolj oddaljeni del Pohorja.

Čeprav letos nismo v poznih urah videvali fantomskega psa, ki je lansko leto poskrbel za nenavadne ugrize na vratih Ribniške koče in smo se zavoljo miru odrekli glasbenemu preigravanju na hladilnik, smo vendarle med vživljanjem v scenarij uspeli razrahljati dva stola in uničiti emocionalne oklepe marsikaterega udeleženca. To pa je uspeh že sam po sebi … saj brez relaksacije tudi ni umetniške kreacije … Malo literarno šolo na Pohorju bomo nosili v sebi še vsaj do septembra, ko bomo predstavili svoje »izdelke« na tradicionalnem srečanju v mariborski galeriji Media Nox – vabljeni, da jo podoživite z nami …