S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

Petra Kolmančič ima za sabo pet pesniških zbirk. Najstarejša datira v leto 1994 in nosi naslov Luknja. Za tem je izdala zbirko Šus v glavo, nato pa leta 1998 tretjo zbirko, naslovljeno Slina. Vse tri tvorijo nekakšno logično sosledje – gre za besno, mračno, avtodestruktivno, v »brezno niča« bljuvajočo poezijo z jasno tematizacijo odnosa moški/ženska in večpomenskostjo položajev, ki ju ta dva člena zasedata v korelaciji (s poudarkom na eksplicitni seksualnosti in narcisoidni »jaz protiPreberi

Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos Sine, Dragan Potočnik, Breda Slavinec, Marjan Pungartnik in s pomočjo posnetka tudi preminuli Tomaž Brenk, je bil zasnovan kot spremljevalni dogodek aktualne razstave MI, VI, ONI, ki bo v UGM na ogled do 9. februarja 2014. Razstava MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je prva tovrstna predstavitevPreberi

Mala šola literature je že peto leto zapored potekala v Ribniški koči, ki se nahajana nadmorski višini okrog 1500 m – na višini torej, ki botruje tako klopom kot vročini v dolini, zanesljivi viri pa radi dodajo, da na tej višini tudi greh ni več možen oz. zbledi ob lepoti narave, ki se tu poraja bolj ali manj izčrpanim očem urbanega literata. Ob pestrem programu, za katerega je zaslužen Mladinski kulturni center v MariboruPreberi

Mogoče bo tale zapis tudi malce neobjektiven, napajan s fascinacijo nad mestom pod Piramido. Mesto sicer nima na novo tlakovanih ulic, vožnja po kolesarskih stezah zna biti vratolomna, pročelja starih in novih stavb pa še vedno kažejo bolj kot ne klavrno podobo. A mesto je, vsaj v zadnjem letu, odkar živim v njem in sem tudi uradno Mariborčan, zelo prepišno. Pa ne le dobesedno, ko v jutranjih in večernih urah močno pihlja po Grajskem trguPreberi