LUD Literatura

Pustiti svoje telo za sabo kot sandale na plaži

Anna Świrszczyńska: Džingiskan v kopalnici. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024

Veronika Šoster

Anna Świrszczyńska (1909–1984) velja za eno najizvirnejših in najbolj vznemirljivih sodobnih poljskih pesnic, v čislih jo je imel tudi njen sodobnik, nobelovec Czesław Miłosz, ki jo je uvrstil v poljsko pesniško šolo (poleg Różewicza, Herberta, Szymborske, Zagajewskega in sebe) ter ves čas spremljal in hvalil njeno pesniško delovanje. V slovenščini imamo od leta 2018 na voljo prevod njene celotne zbirke Baba sem iz leta 1972 (prev. Jana Unuk, LUD Literatura), ki velja za prelomno, saj lik stereotipno poimenovane »babe« vzame za svojega in mu s tem podeli novo pomensko in družbeno moč. V zbirki Nova lirika pa je letos izšel izbor iz njenega celotnega opusa (razen iz knjige Baba sem), ki ga je prav tako prevedla Jana Unuk. Džingiskan v kopalnici, kot se knjiga imenuje po eni avtoričinih tipično ironičnih pesmi, je prava zakladnica v malem, na premišljeno odmerjenem prostoru nam pokaže, zakaj je bila Świrszczyńska tako napredna in posebna, ob tem pa nas vodi skozi njena pesniška obdobja, ki so raznolika – niti ena zbirka ni variacija na isto temo, saj je pesnica več kot očitno ves čas iskala nove izraze, fokuse, pa tudi nove načine dojemanja sveta in sebe. Ob tem moram nujno poudariti, da ne gre za kaotičen ali zmeden opus, prav nasprotno, vse zbirke se organsko dopolnjujejo in med seboj tkejo vezi, sploh takole, ko jih lahko zajamemo naenkrat.

Ker je vsaka njena zbirka nova zgodba, se bom tako kronološko skoznje sprehodila tudi v tem tekstu, vsaj na začetku. Prvenec Pesmi in proza leta 1936 izda v samozaložbi v 200 izvodih, doživi pa velik odmev in ogromno odzivov. Kot zapiše Jana Unuk ob koncu knjige, zbirka »vsebuje številne ekfraze, opise fiktivnih slik, in stilizacije, ki črpajo iz historičnih literarnih obdobij, zlasti renesanse in baroka«. Zbirko uvrstijo v polje avantgarde, čeprav pesnica ni hotela zares pripadati nobenemu gibanju, prevajalka pa izpostavi še to, da postane Świrszczyńska s to zbirko predhodnica mnogih literarnih postopkov, ki so se v poeziji pojavili kasneje, kot je na primer medbesedilnost. Ko prelistavamo to zbirko, se zdi, kot da se sprehajamo po razkošni galeriji, vsaka pesem je svoja slika, ki si jo lahko natančno ogledamo skozi pesničine oči. Pri tem »oživljanju slik« je tako prepričljiva, da se zdi, da opisuje dela, ki obstajajo, ne pa da si izmišlja lastne hibride, ki črpajo iz raznih mitologij in iz literature (srečamo na primer morsko boginjo Amfitrito, lepo Heleno, Venero, Dioniza). Pesmi imajo pogosto podnaslove, ki nakazujejo, kaj so – ena je gobelin, spet druga freska. Kot srednjeveški gobelin je označena tudi pesem »Gaji muz«: »Po gaju hodijo svete žene poročene, / svete žene poročene in vdove. / S samorogom hodijo nežnim, / ironično živaljo, živaljo iz pravljice. / Med toplimi zdravilnimi zelišči / se pasejo baziliski / sodčkasti. Premišljeno jejo sadeže.« Že v prvencu lahko torej vidimo nakazo ironijo, satiro, parodijo, ki pridejo sicer še bolj do izraza v nadaljevanju njenega opusa, sploh v zbirki Srečna kakor pasji rep (1978). Ta hibridnost mitologij pa ni edino, kar preseneča, zanimivi so tudi pogosti apokaliptični konci pesmi (»Potem je bil konec sveta« ali »Glej, kako se nad nami godijo / Apokalipse reči«).

Za izdajo naslednje pesniške knjige, Zbrana lirika, potrebuje 22 let, v vmesnem času pa veliko piše za otroke, napiše tudi poetično dramo Orfej in deluje kot dramaturginja, za ključno pa se izkaže leto 1944, ko se kot bolničarka udeleži varšavske vstaje. Zbrana lirika je po eni strani motivno nadaljevanje prvenca, po drugi pa vsebuje tudi pesmi, nastale po vojni. Tu lahko vidimo, kako zna Świrszczyńska vedno rahlo spremeniti fokus in kako daje glas ženskim likom, pa tudi vsem zapostavljenim, narobe razumljenim ali pa tako klišejsko in patetično obdelanim, da so že izgubili svoj čar, ki jim ga tu odločno povrne (Medeja, Izolda, Kasandra). Iz njenih verzov se vijeta tudi svojevrstni temačnost in moč, poseduje neverjetno silo izrekanja, ki se ne ustraši sivin in senc. Zelo učinkovita je na primer pesem »Himna noči«, ki opeva temno noč, ki napoči, ko umre dan, in v katero se bomo vsi vrnili. Sledi zbirka Črne besede (1967), s katero poseže v baladno in grozljivo tradicijo. Pesmi v njej temeljijo na ponovitvah, refrenih, zaklinjanjih, kitice in verzi so krajši. Kar se tiče motivov, najdemo ogromno smrti in nasilja (ptič, ki žre otroke, očetova lobanja, umori, žrtvovanja, mrtva mesta), pa tudi folklore in magije ter bitij, kot so recimo volkodlaki. Odličen primer je pesem »Ubil sem svojega očeta šakala«: »Moja mati je čarovnica, / moj oče je šakal. / Moja mati me je rodila, / moj oče me je požrl. // Mati je zbrala moje kosti, / mati je štela moje kosti.« Zaradi vsega tega deluje zbirka močno in izrazito.

Naslednje zbirke se začnejo bolj ukvarjati s sedanjostjo, tudi s položajem ženske v družbi, kar tematizira skozi pisanje o materinstvu, na primer v zbirki Veter (1970), kjer se začenja počasi odpirati pisanju o bolečini, ki jo nosi s seboj vse od varšavske vstaje: »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih.« Vmes izide že omenjena Baba sem, ki je ta izbor ne vključuje, nato pa leta 1974 končno napiše knjigo o svoji izkušnji vojne, Gradila sem barikado (1974). To, da je potrebovala 30 let, pojasni z besedami »tema me je prerasla«. V njeni zapuščini najdejo pol omare konceptov in zapisov za zbirko, ki pa na koncu prinese, kot zapiše prevajalka, pesmi skope oblike in povsem brez metafor. Vanje poskuša zajeti praznino, ki jo je za sabo pustil milijon ljudi, kot pravi v pesmi »Zadnja poljska vstaja«. Gre za pretresljivo knjigo, polno streljanja, bombardiranja, ranjencev, letalskih napadov, zaklonišč, pesniški govorki pa se zdi, da se mora opravičevati truplom, da je še živa. Šokira tudi podoba nemškega oficirja, ki v »mrtvem mestu« prostodušno igra Chopina. Izbor prinaša še dve zbirki, zadnjo, ki je izšla za časa njenega življenja, že omenjeno Srečna kakor pasji rep (1978), in posthumno izdano Trpljenje in radost (1985). S Pasjim repom se pesnica očitno vrača v lastno telo, njegove meje in zmožnosti, od stanja na glavi do kopanja v ledeni vodi, pri tem pa se drži ironije in humorja, kar konec koncev napoveduje že sam naslov zbirke in recimo to, da se subjektka poimenuje za »žakelj kosti in mesa«. V Trpljenju in radosti pa beremo tudi pesmi, v katerih se poslavlja od preminulih staršev, o mami zapiše: »Njena smrt bo v meni / do konca,« o očetu pa: »Ko perem to srajco, / ga uničujem / za vedno. / Zdaj / bodo ostale po njem samo še slike, / ki dišijo po barvi.« Naposled pa se od pesnice poslovimo tudi sami.

Večkrat, sploh v zadnjih nekaj zbirkah, se pojavlja motiv luči (ali sonca), za katero si želi, da bi sijala iz njenega telesa, trebuha, da bi jo presvetlila, da bi namesto njenega drobovja bila luč ipd. Gre za svežo uporabo podobe svobode, osvoboditve od bolečine in trpljenja, pa tudi notranje energije in toplote, ki jo poskuša enkrat za vselej ujeti vase: »Kako dobro je imeti zase / priročno sonce.« Zaradi te svobode lahko tudi bolj suvereno zavzame svoj prostor, in ne samo svojega, temveč širok, velik prostor, kar doseže s pesmijo »Trenutek oddiha«: »Odznotraj sem / široka, zelo široka. / Ker me ni, ker sem prostor.« Ta pogled na smrt, ki jo spremlja svetloba, ob kateri subjektka ve, da je ni, in začuti, kako je ni, je res nekaj posebnega. Izbor tako zapuščamo z občutkom lahkotnosti, če parafraziram eno izmed njenih pesmi, kot bi pustili svoje telo za sabo kot sandale na plaži.

 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

JAK RS

O avtorju. Veronika Šoster (1992) je literarna in filmska kritičarka, urednica, komparativistka, pesnica. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike ter postala Ime tedna na Valu 202. Kritike piše za vse pomembnejše strokovne in splošne medije. Sodelovala je v raznih žirijah (mdr. Pesniški turnir, Mala Veronika, Zlatirepec). Je urednica rubrike … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Alfredo Buonanotte

    Rok Bavčar

    Bival je v veselem strahu, / da stvari niso tako preproste, kot se nam dozdevajo.

  • Ptički brez kletke

    Veronika Šoster

    Sveži brsti pomladnega drevesa.

  • Pes je

    Matjaž Zorec

    Stopnjevanje bi torej šlo: ljubezen, materinska ljubezen, pasja ljubezen.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.