Nadžanrski »roman« skozi optiko filozofije, prava in (ne)zdravega razuma

Andraž Teršek je pravnik, filozof, kritik, publicist, kolumnist, predavatelj, obenem pa tudi »[a]ngel, rabelj, zdravilec, bolnik, iztirjenec pregnanec, manipulator, mislec, uravnovešenec, surrealec, poenostavljenec, triumfator, običajnik, brutalotelečnež, iskalec, posebnež, praznoprostorec, k’rnekijec, bog, Bog, BOG, ubog, u-bog, u-Bog, U-bog«. Lahko bi rekli, da v svojem prvencu s kratkim, a pomenljivim naslovom, ki sugerira slovensko »zahojenost« in »zablodelost«, na 431 straneh razvija notranji monolog, ki ga lahko interpretiramo kot asociativni tok zavesti patološkega narcisa, ki se zaveda, kako lahko možgani proizvedejo vzporedne realnosti, v katerih lahko slovenski intelektualec preživi le kot brutalec – v nenehni konfrontaciji z omejitvami, ki mu jih postavlja birokratski sistem, ki je sam sebi namen in ki zahteva od človeka brutalne napore, da se mu zoperstavi s pomočjo zdravega razuma.

Avtor po oblikovni plati ne skriva navdušenja nad pisanjem Jamesa Joycea in se na trenutke poigrava z idejo o tem, kako na čim bolj psihoanalitičen način interpretirati simptome slovenske politike in družbe, vendar kakšnega večjega koraka v to smer ne stori. Pronicljivo in argumentirano se loti analize pravno-filozofskih vprašanj o najrazličnejših dogodkih iz bližnje slovenske zgodovine, kot je odziv javnosti na sodne pregone političnih veljakov in kandidatura člana politične stranke za mesto direktorja Komisije za preprečevanje korupcije, pokaže na dvorezni meč referendumov, ki ustvarjajo demokratični deficit, saj v končni fazi prelagajo odgovornost za odločanje s parlamenta oz. vlade na ljudstvo, obenem pa se dotakne razprave na temo volonterskega pripravništva  (ki naj bi bilo že v osnovi protiustavno) in razpisovanja vedno novih študijskih mest, ki zagotavljajo delovna mesta le profesorskim in birokratskim elitam, medtem ko mladim ne dopuščajo niti kandidiranja za delovna mesta, ki so sorodna njihovi izobrazbi. Teršek se opisa aktualnih političnih vprašanj ne loteva s pomočjo političnega ali pravnega žargona, njegov stil pisanja ni faktografski, niti esejističen – kar nas kot bralce preseneča, je čustven in na mestih precej impulziven nagovor, ki temelji na osebni življenjski izkušnji in je upravičeno strasten in občutljiv do vsega, kar se dogaja okrog njega. Roman ni namreč zgolj  konglomerat filozofskih paberkovanj in premlevanja miselnih ostankov dneva, temveč postreže s povsem intuitivnimi uvidi v to, kako družbeni mehanizmi delujejo v praksi na račun malega človeka. Teršek se postavi na stran »ponižanih in razžaljenih« in odkrito priznava, da je vse, za kar se nam dozdeva, da je nategancija s strani političnih elit, nategancija in zloraba na kvadrat, ter dodaja, da še nikoli v zgodovini ni bilo tako malo demokracije in svobode, kot je imamo v današnjem času.

Čeprav se veliko dela na ustvarjanju navideznih izbir, natančnem popisu in tolmačenju človekovih pravic in svoboščin, se tega v praksi ne izvaja, še več, država namesto v znanje in ljudi vlaga čas in denar v vzdrževanje absurdnega aparata birokracije, ki temelji na neživljenjskih pravilih in vase zaverovanih iluzijah. Nič čudnega torej, da se mali človek počuti kot številka, excelov predalček ali kot list v vetru, ki si ga različni organi in inštitucije podajajo med sabo. V romanu lahko zasledimo veliko anekdot na to temo, ki so zapisane v obliki dialogov – med najboljšimi je prav gotovo pogovor med odvetnikom in inšpektorjem, ki od odvetnika zahteva specifičen požarni načrt in pravilnik o preprečevanju spolnega nadlegovanja in diskriminacije na delovnem mestu, ko pa se ta odpravi z avtom naprej, še sam doživi podobno situacijo s strani policista:

»Dober dan. Vozniško in prometno. Imate zimsko opremo?«

»A me zafrkavate?«

»Zakaj, če vas zafrkavam?«

»Smo dvanajstega marca, zunaj je sončno in devetnajst stopinj, če bi omenjali možnost snega, bi me bilo strah za mentalno zdravje, avto je registriran, dober, brezhiben in obut v nove letne pnevmatike, vi pa me j… u živi mozak s spraševanjem po zimski opremi na sončen dan pri devetnajstih stopinjah Celzija?!«

»Gospod, prosim, da izstopite iz avta in pokažete, ali imate zimsko opremo.«

Vseeno pa Teršek nad demokracijo še ni obupal, saj pravi, da je treba »neposredno ljudsko demokracijo pospešeno uvajati in uresničevati na lokalni in regionalni ravni, na ravni socialnih in gospodarskih organizacij«.

Ni kaj, v romanu se bo slej ko prej prepoznal tudi manj pozoren bralec, saj se Teršek poleg aktualnih družbenih tem loti tudi opisovanja čustvenih težav, infantilnosti, nevrotičnosti in shizofrenije, ki si jo delijo predstavniki iPhone in iPad generacije, pri tem pa se po zenovsko vpraša: »Ali je lahko solza bipolarna?« Frustracije zaradi lastnih občutkov nemoči, jeze in nesmisla  avtor med drugim sprošča tudi skozi uporabo domiselnih poimenovanj na podlagi pomenske ali zvočne podobnosti jezika: Slovenijo poimenuje Zloovenijo, Šentflorjanijo, Butalenijo, Hlapcublika, katere glavno mesto je Pozokijana, državno ureditev označi za (prevarniško) dremokrasijo, državljane pa za lunaparčke oz. lunapareljčike. Na več mestih govori tudi o v-usta-aaa-vnih pravicah in proti-v-usta-aaa-vnih referendumih, česar se pragmatični bralec po kakšnih desetih ponovitvah precej hitro zasiti …

Roman Brutalci lahko beremo po posameznih delih ali kot celoto. V njem se nalagajo plasti avtorjevega nezavednega – od »usedlin« literarnih, filmskih in glasbenih citatov ter spontanih miselnih utrinkov, na podlagi katerih nastanejo poglobljene razprave o politiki, športu in umetnosti, pa do metaforičnih anekdot, duhovitih dialogov s prijatelji oz. svojim alter-egom in recepta za najboljše palačinke na svetu. Brutalci nas zrcalijo tako skozi mikrokozmos konkretnih zgodb o malem človeku kot skozi makrokozmos interpretativnih poizkusov razodetja in tolmačenja slovenske ustave. Čeprav ne moremo govoriti o estetski razsežnosti romana, ker je že sam koncept romana le »približek«, je avtorju uspelo ustvariti nadžanrsko delo, ki se načrtno ali nehote izmika vsem merilom, pravilom in predalčkom, tudi kar se tiče literarne kritike. Če ne drugje, najde avtor svojo svobodo, notranji mir in pribežališče prav v tem medžanrskem prostoru, s katerim nenazadnje odpira številne prostore za izmenjavo mnenj in iztočnice za poglobljeno razpravo. Vsekakor obvezno čtivo tako za študente in dijake srednjih šol kot tudi za druge intelektualce in državne birokrate!