Na papirnatem avionu je pesem

»Na hribu je praprot, ampak praprot ni zares pomembna; bolj bistveno je, da je ob praproti hiška, v hiški pa miška, ki piše pesmi, jih pregiba v papirnate aviončke in jih z vetrom pošilja v dolino: ›[…] in vsem, ki ne znajo / iz zoprnih sanj, / prijazno zapoj, / da prihaja nov dan.‹« Že naslovna pesem da knjigi takt in jo uglasi na mile strune – poezija Žige Kosca je namreč v prvi vrsti prijazna in topla, pa tudi vitalistična, kar se denimo pokaže v »Vrtičku«, kjer dedku lepo uspeva vrt, ob čemer zadovoljen pomisli, da mu prav nič ne manjka. Četudi verzi omenjajo le dedka, je na ilustracijah še več življenja: sta dve muci, ki prihajata s prazno košaro in odhajata s polno, in so ptice, kar pomeni, da ilustracije Maje Kastelice prostor (in »prostor«) pesmi razpirajo in širijo. Nasploh je videti, da sta Žiga Kosec in Maja Kastelic dober tandem, oba z velikim posluhom za ritem, vsak na svojem polju, oba z razponom od nežnega do igrivega, od zgolj nakazanega do bolj konkretnega. V letošnjem letu sta za svoje ustvarjanje oba dobila Levstikovo nagrado – pesnik za prav to zbirko, ilustratorka pa za svojo avtorsko slikanico Povabilo (Mladinska knjiga, 2025), oba pa sta bila tudi med nominiranci za nagrado Kristine Brenkove, Maja Kastelic s Povabilom, za katerega je prejela posebno priznanje Kristine Brenkove za izvirno slikanico »nove poti«, Žiga Kosec pa s knjigo 103 uganke (z ilustracijami Petra Škerla, Mladinska knjiga, 2025).

Pesem »Je mravlja našla orglice« spada med bolj igrive, v njej sta glasba in ples, pa seveda rima, kot tudi v vseh ostalih Koščevih pesmih; če čebeli melodija skoči v noge, bralcu pač v uho. Igriva je tudi pesem »Kokoška in broška«, v kateri se kokoška razveseli najdbe broške, a kaj ji bo, če je nima kam pripeti?! In tako kmalu spozna, da broške niso za kokoške, bralec (poslušalec) pa bržkone ugotovi, da ni nujno vse, kar je lepo, tudi uporabno oziroma da stvari nimajo nujno enake vrednosti za vse. Če se še malo navežem na »Vrtiček« in vlogo ilustracij – še ena pesem, ki jo slednje izrazito dopolnijo, je »Načrt«, v katerem se pokaže, da je lisica sicer zvita, a vendarle ne dovolj, da bi si zagotovila enostavno dosegljive obroke. Na ilustraciji vidimo, da lisica z neodobravanjem bere plakat, ki s popustom ponuja lisičje pasti; medtem ko čaka, da se iz nakradenih jajc izvalijo piščeta, prebira knjigo Vse o vzreji kokoši; ko spozna, da so jajca zgnila, si z repom pokrije smrček, ob smradu pa se tudi mravlja drži za nos. S pomočjo ilustracij si torej bralec lahko dopolni kontekst »zgodbe« in si ustvari bolj natančno podobo lisice (ugotovi, na primer, da se lisica zadev loteva precej študiozno …), da dobre merice muzanja ob opazovanju podob niti ne omenjam. Podobno velja za drobno pesmico o dveh ježkih z naslovom »Hruška«, kjer nam ilustracije spet odprejo čisto nov svet oziroma vpeljejo kopico svojih likov in s tem ustvarijo samosvojo dinamiko – muca lovi miško, mačka posluša murnovo muziciranje, dedek slika mavrico. Nekaj vrstic više beseda »zgodbe«, četudi v narekovajih, ni bila uporabljena naključno; Koščeva razmeroma drobna poezija prav v posrečeni kombinaciji z ilustracijami namreč deluje skoraj presenetljivo narativno. In ko sem že pri posrečenih izbirah, se moram nujno še malo zadržati pri sami podobi knjige; pozoren bralec je verjetno zasledil, da ob pesmih vselej govorim o ilustracijah, torej o množini, in ne ednini, kot bi morda pričakovali ob pesniški knjigi za otroke (ena pesem, ena manjša ali večja ilustracija). V knjigi Na hribu je praprot vsaka pesem namreč naseli po dve strani (z izjemo dveh od šestnajstih) in se utelesi v štirih »okvirčkih«, s čimer izkoristi možnost sekvenčnega »podajanja vsebine«, kar ji nedvomno omogoča več motivov, več detajlov, širši razpon in daljši dogajalni lok, skratka več prostora, v dobesednem in prenesenem pomenu besede.

Pesem »Maline«, če se sprehodimo še malo naprej, ubeseduje klasični spor, ki potrjuje reklo »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«, »Rojstni dan« pa preigrava klasični motiv praznovanja, z vabili, darili in rajanjem vred; kar spet lahko razberemo iz ilustracij, pa je to, da očitno rojstni dan praznuje miška pesnica iz prve pesmi, kar je simpatičen likovni zasuk. Po vizualni plati je zanimiva tudi pesem »Kapitan«, v kateri se dogaja otroška domišljijska igra plutja po morju oziroma potovanja, ki jo ilustratorka zvito poveže s Sendakom in na ta način v knjigo za otroke pritakne nekaj, kar bo morda pozabavalo le kakšnega odraslega ali pa razveselilo kakšnega otroka, ki bo ponosno ali presenečeno prepoznal zverinske tace ali drevo iz Sendakove klasike Tja, kjer so zverine doma (prev. Jasmina Šuler-Galos, Mladinska knjiga, 2013). Domišljijska igra pa tudi tu s sabo nosi globlje sporočilo: »Nobena pot ni ravna, / nobena brez valov, / in le tako odpluje / se v svet in spet domov.« Ko razmišljam, kateri – recimo temu tako – pesniški liniji je še najbližja poezija Žige Kosca, me ves čas zanaša k Anji Štefan; nekaj potez, najbolj žlahtnih, imata prav gotovo skupnih. V morda še najbolj otožni, a izjemni pesmi »Je konec leta zima«, ki se skrajno subtilno loteva minevanja, pa ilustracija prevzame vlogo konkretizacije. Verze »Je konec leta zima, / za dnevom je večer, / vse, kar živi, bo enkrat / zavilo v isto smer. // Ne vemo, kaj nas čaka / in kje se pot konča, / a čisto vsi pod soncem / namenjeni smo tja« spremlja podoba kosa pred grobom, podoba nekoga, ki se je torej že soočil z izgubo. A kljub otožni legi podoba kosa ni depresivna, k čemur gotovo pripomore tudi kolorit, ki prej kot turobnost seva toplino in mehkobo. Konec koncev pa tudi verzi sami namigujejo na cikličnost, in ne dokončnost; za dnevom je večer, a za večerom spet dan, in že res, da je konec leta zima, a za njo pride pomlad. In točno tako je tudi v knjigi, v kateri se ob verzih sprehodimo skozi vse štiri letne čase, kar ji daje nekakšno strukturo in zaokroženost.

Na zalistu nas pričaka miškin pesemski avionček, ki kot da leti iz knjige, na pot. Saj, kaj pa je poezija pravzaprav drugega kot potovanje? Potovanje med svetovi, med čustvi, med formo in vsebino … Če bo pesemski avionček pristal pri vas, vam bo prav gotov zapel o življenju mišk in fantičkov, dedkov in ježkov, o druženju, igranju, deljenju, spominjanju, izmišljevanju in vsem vmes in onkraj. Samo vrata, okna in glave odprite na stežaj.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.