LUD Literatura

Lumpen nacifašizem kratkega dometa

Svetlana Slapšak: Grožnja in strah: razraščanje sovražnega govora kot orodja oblasti v Sloveniji. Ljubljana: Založba *cf., 2022

Martin Justin

V zadnjih letih postaja sovražni govor vedno bolj pomembna tema strokovnih in javnih debat, verjetno predvsem zaradi razširjenosti tega pojava na družbenih omrežjih, v nekaterih medijih in v politiki povsod po svetu. Debate privzemajo več oblik oziroma zadevajo več problemov. V ospredju so predvsem odgovornost družbenih omrežij, da sankcionirajo sovražni govor svojih uporabnikov, problem neenakega dostopa do javne »platforme« in vprašanje odvzema tega dostopa kot učinkovite strategije preprečevanja sovražnega govora, seveda pa tudi povezave med javnim govorom in nasiljem ter konkretnimi političnimi spremembami. Pogosto lahko slišimo, da je debata izrazito polarizirana: na eni strani naj bi bili tisti, ki sovražni govor razumejo kot eksistencialno grožnjo demokraciji, na drugi pa tisti, ki omejevanje sovražnega govora razumejo kot eksistencialno grožnjo svobodi, kot simptom nečesa, čemur pravijo cancel culture. A mi je bilo samemu vedno težko verjeti tej drugi interpretaciji, sploh ker ni težko videti, da govor še nikoli v zgodovini človeštva ni bil tako svoboden, kot je danes.

Porastu rasističnega, seksističnega in ksenofobnega govora smo bili v zadnjih letih priča tudi v Sloveniji. Tu ga ne bom navajal, lahko pa greste, za lastno zabavo, kadarkoli pogledat komentarje pod članki na spletnem portalu nova24tv.si, predvsem pod tistimi, ki »poročajo« o beguncih. Cvetober primerov, skupaj z analizo njihove funkcije in stilskih značilnosti, pa je mogoče najti tudi v novi knjigi pisateljice in antropologinje Svetlane Slapšak Grožnja in strah. V njej avtorica ponovno predstavi tezo, da mediji, povezani s stranko SDS, kot so tednik Demokracija, televizija Nova24TV in zgoraj omenjeni portal, delujejo po vzorcu goebbelsovske propagande. Tezo, ki jo že dlje časa zagovarja v kolumnah in člankih, objavljenih predvsem v Večeru in Mladini, v knjigi na dobrih 400 straneh dodatno razširi. Pri tem se osredotoči predvsem na pogoje možnosti vznika takšnega govora, na njegovo funkcijo kot orodja oblasti stranke SDS in posledice, ki jih ima na splošno raven govora v javnosti.

Da so televizija Nova24TV, spletni portal z istim imenom in tednik Demokracija povezani s stranko SDS, ni skrivnost. Ustanovitev novih strankarskih medijev je spomladi leta 2015 na festivalu seniork in seniorjev SDS napovedal kar sam Janez Janša. (Novo) Demokracijo – tednik s tem imenom je kot priloga Gorenjskega glasa namreč prvič izšel že leta 1989, nato pa leta 1991 nehal izhajati – je po poročanju portala Pod črto leta 1996 začela izdajati Veda, inštitut za javnomnenjske raziskave, ekonomsko svetovanje in tržno komuniciranje, ki ga je vodil Jože Zagožen, viden član SDS. Dve leti kasneje pa je lastništvo Demokracije prevzela družba Nova obzorja, ki je v delni lasti te stranke. Podobno velja za spletne portale z lokalnimi novicami, kot so E-maribor.si, Primorska24.si ali Gorenjski-utrip.si: lastništvo za temi je sicer manj transparentno, a so na Pod črto ugotovili, da mnoge od 16 portalov urejajo člani stranke, da je skoraj vse domene registriralo isto podjetje in da so vsi oddali na mestih skoraj povsem enako dokumentacijo za vpis v razvid medijev. Pomembno je poudariti tudi, da je ta medijski projekt delno financiran s tujim denarjem: med letoma 2017 in 2020 so madžarska medijska podjetja Modern Media Group, Ridikul Magazin in Ripost Media v te medije investirala okoli dva milijona evrov. (Kmalu po volitvah aprila letos naj bi po poročanju portala necenzurirano.si Madžari svoj delež v medijskem sistemu prodali.)

Slapšak se v svoji knjigi torej ukvarja z delovanjem in jezikovnimi strategijami tega medijskega sistema. Njena razprava je razdeljena na dva dela. V prvem zastavi problemsko polje ter v več poglavjih predstavi družbene in politične dejavnike, ki so po njenem mnenju omogočili razrast sovražnega govora v Sloveniji, v drugem pa analizira jezikovne vzorce in družbene učinke takšnega govora. Na začetku izpostavi, da se ne bo ukvarjala s konkretnimi statističnimi učinki sovražnega govora, temveč jo bo bolj zanimala primerjava medijskega delovanja SDS s propagandnimi taktikami fašističnih gibanj v preteklosti. Njena osnovna teza je tako, da je cilj strankarskih medijev na desnici podoben cilju propagande nekoč: poleg podžiganja podpornikov predvsem pasivizacija ostalih državljanov oziroma, kot pravi naslov knjige, grožnja in strah.

Čeprav večji del knjige predstavljajo avtoričine natančne analize posameznih primerov, na katere aplicira pojme s področij antropologije, semiotike in različnih vej lingvistike, pa tudi svoje obširno znanje (antične) retorike, so morda najbolj zanimivi tisti deli knjige, v katerih poskuša svoje ugotovitve strniti in predstaviti bolj sistematično. Tako recimo ugotavlja, da širjenje sovražnega govora omogočajo tri zmotne ideje o javnem diskurzu. Prvič, da kritika določenih stališč – recimo ideje, da Slovenija ne bi smela sprejemati beguncev – ni legitimna, ampak primer diktata t. i. »politične korektnosti«. Drugič, da je uravnoteženost medijev nekaj dobrega, celo predpogoj zdrave debate. In tretjič, da ima vsakdo pravico do lastnega mnenja, zato se tega ne bi smelo omejevati. Te ideje res lahko slišimo precej pogosto. In na prvi pogled se morda celo zdijo prepričljive. A so v resnici daleč o tega. »Politično nekorektno« izjavljanje je pogosto zgolj evfemizem za prikrit (ali pa kar odkrit) šovinizem, nacionalizem ali rasizem. Uravnoteženost lahko, če jo z malo miselne akrobacije interpretiramo kot nepristranskost, celo razumemo kot (sicer verjetno ne najboljši) ideal novinarstva – tako jo recimo razume BBC –, a to še ne pomeni, da moramo pod njeno krinko tolerirati očitno lažnivo ideološko propagando. Zadnja ideja pa je preprosto napačna: do nekaterih »mnenj«, na primer takšnih, ki opravičujejo holokavst, pod obstoječim pravnim redom pač nimamo pravice.

Avtorica v knjigi ponudi več takšnih zanimivih, lucidnih analiz. A sem sam ob branju dobil občutek, da se nekako izgubijo v preobilju ostalega teksta. Pisanje o strankarski propagandi v času, ko je ta stranka na oblasti, na dom pa redno dobivaš pošiljke skrivnostnega belega prahu, kot se je dogajalo avtorici, je spoštovanja vredno početje. Že zaradi tega dejstva samega se mi zdi Grožnja in strah v nekem smislu izjemna knjiga. Hkrati pa sem imel med branjem stalno občutek, da bi bil lahko njen učinek še veliko večji, če bi bila bolje konceptualno zamišljena. Zdaj se namreč bere kot nekakšna mešanica znanstvene monografije, esejistike in dokumentarne proze, pri čemer so različni elementi pogosto drug drugemu v napoto. Težko bi jo razumeli predvsem kot esejistično zbirko, saj je oblikovana kot monografija z jasno zastavljeno tezo in raziskovalnim programom. Hkrati pa z vključevanjem fikcijskih elementov in poudarjanjem, da gre za beležke v »prvi fazi nesistemskega premišljevanja«, odstopa od svojih znanstvenih ambicij. Težko bi jo razumeli tudi kot knjigo s primarno dokumentarno vrednostjo, saj je poudarek očitno na analizi, ne pa na navajanju dejstev o delovanju medijskega sistema, njegovem nastanku ipd.

Pomanjkanje žanrske usmeritve sicer lahko razumem kot odsev zadrege, kako pisati o sovražnem govoru. Kot poudari avtorica sama, je govor o sovražnem govoru lahko precej problematičen, saj lahko z reproduciranjem v drugih medijih zgolj povečamo njegov doseg in učinek. Zato ima običajno jasen namen: lahko prek ironiziranja kaže na absurdnost sovražnega govora, lahko poskuša predstaviti dejanske argumente proti stališčem, izraženim v sovražnem govoru, lahko pa ga znanstveno razišče in predstavi smernice za spopadanje z njim na sistemski ravni. V Grožnji in strahu lahko najdemo vse tri strategije. V knjigi je vseprisotna ironija, predvsem pri označevanju glavnih akterjev. Na primer tole: »Ko [Aleš] Primc pred televizijsko kamero iz zadnjega žepa potegne veliko fotografijo krvavega fetusa in izjavi, da ga ima rad, bi se morala odzvati kakšna služba, ki pomaga državljanom v stiski.« Zgoraj citirano analizo problematičnih idej o javnem govoru lahko razumemo kot primer argumentirane zavrnitve dejansko izraženih stališč, celotna knjiga pa je, kot omenjeno, oblikovana kot znanstvena monografija, s »sklepi in priporočili« v zadnjem poglavju.

Mislim, da bi lahko na podlagi gradiva, ki je sedaj vključeno v knjigo, nastala odlična zbirka esejev o delovanju propagandnega sistema SDS, odlična dokumentarna proza o avtoričinem osebnem soočanju s sovražnim govorom ali pa odlična znanstvena monografija o sodobni politični propagandi v Sloveniji. Knjiga, ki jo imamo, je sicer v svojih osrednjih poantah še vedno impresivna in prepričljiva, a deluje neusmerjeno in izrazito digresivno. Kljub temu ji učinkovito uspe zakoličiti nekaj osrednjih poant – na primer da moramo tak tip govora odločno zavrniti, če želimo ohraniti trenutne demokratične standarde –, a se mi zdi, da bi bila z natančnejšo žanrsko usmeritvijo pri tem še veliko bolj uspešna.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Razprava o žanrih

    Medtem ko večja literarna tržišča s strahom in zanimanjem pričakujejo literarno proletarsko revolucijo iz bojnih vrst šunda, je v Sloveniji ta scenarij malo verjeten, saj pri nas vprašanja žanrske literature ostajajo v ozadju. Zdi se, da je žanr eden izmed bolj podhranjenih sektorjev slovenske književnosti.
    Gostje: Barbara Pregelj, Matej Bogataj, Jasmin B. Frelih, Andrej Blatnik, Aljoša Harlamov, Iva Kosmos, Svetlana Slapšak, Gregor Vuga, Jakob J. Kenda, Sergej Hvala, Katja Perat.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.