Izkušnja Scenarnice ali neznanje je slaba bližnjica

Govorim lahko le o osebni izkušnji in z odkrito promocijo dela, kot so ga organizatorji – Društvo slovenskih režiserjev in Slovenski filmski center – zastavili pri prvi izdaji Scenarnice, kot je potekala od maja do septembra 2016. Tudi mentor Srdjan Koljević, profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in scenarist pri trinajstih celovečernih filmih (vključno s Krogi, enim najboljših balkanskih filmov zadnjega desetletja), je med poslovilnim skupinskim e-poštnim poslavljanjem navedel, da boljšega koncepta od Scenarnice ni srečal nikjer, čeprav se že dve desetletji kot mentor in avtor udeležuje številnih delavnic po svetu. Osnovna razlika je v tem, da se večina mednarodnih delavnic odvija hitreje, v nekaj dneh, čez vikend ali v enem tednu, ljudje, ki berejo in komentirajo, pa se hitro menjajo, zato so obravnave lahko bežne in površne. Scenarnica, na drugi strani, traja več mesecev, na njej pa sodeluje osem ljudi z različnimi celovečernimi projekti.

Prijava brez pričakovanj

Sam razvijam film za otroke od šestega leta dalje, ali kot se lepše sliši, »družinski film«. Moja neposredna konkurenca so milijone dolarjev težke Pixarjeve risanke. Zamisel, s katero se ubadam, še ni doživela filmske podobe, predstavila pa sta mi jo producent in producentka pred več kot letom dni. Tako in drugače je aktualna. Z ženo vzgajava razposajeno šestletnico in zdel se mi je pravi čas, da napišem nekaj za otroke vseh generacij, kljub dobremu idejnemu izhodišču pa je bilo treba zgodbo zasnovati iz ničle. V letu dni sem tako napisal več verzij treatmenta, od producentov pa stalno zahteval, da sodelujeta z branjem in komentiranjem. Logika skupnega dela, dialoga, argumentiranja in razpravljanja mi je pri snovanju filma in TV-serij blizu. Celo ko se lotim pisanja leposlovja, sem vsako leto bolj odprt za kritiko testnih bralcev in za uredniško poseganje v moje tekste. Skupaj smo torej naredili nekaj počasnih korakov naprej in zadnji treatment prijavili na razpis za Scenarnico.

Ko sem prebral urnik Scenarnice, sem v hipu začutil utrujenost: šest vikendov, od petka popoldne do nedelje zvečer, dobivali naj bi se na vsake tri tedne. Po četrti vikend-seansi bo nastopil mesec in pol navideznega premora, v resnici pa bomo takrat pisali prvo verzijo scenarija, jo morali prevesti v angleščino ter istočasno prebrati tudi sedem ostalih izdelkov. Če bom s projektom izbran, bo moje poletje torej minilo na Scenarnici, ne glede na to, ali imam morda drugačne delovne ali počitniške načrte. Ko sem oddal vlogo, sem bil do rezultata povsem nevtralen. V redu bo, če bom izbran in tudi če ne bom. Na razpis je prispelo nekaj čez trideset vlog, na koncu so nas izbrali osem. Osem ljudi različnih starosti in izkušenj, na srečo tudi tri ženske kolegice. Na srečo zato, ker jih je tudi v scenarističnih krogih premalo. Povprečna starost udeležencev je bila okrog petintrideset let, jaz sem bil drugi najstarejši, z Anjo Bunderla, ki se je učila scenaristične obrtí na fakulteti v Manchestru, pa sva bila edina, ki (vsaj zaenkrat) nimava režiserskih ambicij v igranem filmu. 

Nazaj k izvirni zamisli

Projekti so bili v različnih fazah. Prav midva z Anjo sva imela najdlje razvita besedila, kar nama ni posebej koristilo. Ko sem prebral ideje drugih, sem bil sprva začuden, saj so bile nekatere od njih res samo … ideje, razvidno pa je tudi postalo, da so bili projekti zelo različni v žanrskem smislu. Zgodbe in pristopi vseh sort. Ne rečem, da je raznolikost pravi recept za izogibanje konfliktom, je pa nekaj tovrstnih problemov verjetno res izostalo, ker si nismo skakali v zelje. Že na drugi seansi se je izkazalo, da so ideje kolegov, ki so se mi na papirju zdele skromne in preproste, dobivale lepo obliko in rast, medtem ko sva z Anjo morala nekaj, kar je bilo že narejeno, analizirati, rušiti, sesuvati in se vračati na začetek. In kje je začetek? Pri ideji, seveda. Pri loglinu, pri sinopsisu. Prvi dve seansi smo delali izključno na tem.

Vsakemu projektu smo se znotraj vikenda posvetili za približno dve uri, doma pa smo pisali in brali izdelke drugih. Brez branja pač ni pisanja, tako kot brez poslušanja ni govorjenja in kot ni snemanja brez spoznavanja drugih posnetih del. Vsaj ne, če ustvarjaš resno in dolgoročno.

Učenje kreativne komunikacije

Bistvena izkušnja za vse nas je bilo učenje dvosmerne kreativne komunikacije. Odprtost. Komentiraš druge, drugi komentirajo tebe. To, kar daješ, se ti vrača. Včasih je težko dajati, ampak je v takšnem okolju edini način, da preživiš. Včasih je težko čakati, da boš nekomu povedal, kar si prepoznal v njegovem/njenem tekstu dobrega ali slabega. Z enakim uvidom te prehitijo drugi, če so na vrsti pred tabo. Na trenutke smo si vpadali v besedo, vendar ne za dolgo.

Ljudje se na enake situacije lahko odzivamo različno. Včasih smo ekspresivni in glasni, drugič kratki, precizni in jedrnati. Zame je bilo poleg učenja skupinske dinamike najbolj pomembno učenje vizualnega razmišljanja, ki je skupno režiserjem. Vizualna psihologija je nekaj, česar bi se od filmarjev lahko učili vsi pisatelji in pisateljice. Tisto, česar bi se lahko filmarji (tu primarno mislim na režiserje, ki tudi sami pišejo scenarije) učili od pišočih ljudi, pa je seveda vztrajnost ter bogastvo jezika. 

Zavedam se, da na trenutke dajem občutek, kot da (mislim, da) vem vse. Včasih je to fasada, samoobrambni ego, ki si ga človek zgradi, kadar je ranljiv, spet drugič je to le vtis, ki nastane v drugih in z mojo resnico nima veliko veze. Na Scenarnici se mi je dogajalo oboje. Tja sem se prišel učit – čim več dati in čim več dobiti –, in že vnaprej sem vedel, da bo naporno. Tudi konstruktivno. Edino, česar nisem vedel, je bilo, kam me bo proces pripeljal oz. kako bo vse skupaj vplivalo na mojo zgodbo. Navsezadnje smo bili tam zaradi zgodb. 

Kje je scenaristika

Prvo polovico Scenarnice sem se na trenutke počutil kot outsider, saj za razliko od večine ostalih nisem izšel iz študijskega sistema. V olajšanje mi je bilo odkrito priznanje kolegov, da je bila AGRFT do zdaj premalo naklonjena scenaristiki. To je torej »mlajša generacija« slovenskih režiserjev, ki ne podcenjujejo scenarija niti ne mislijo, da so vsevedni ali da zmorejo vse sami. Srdjan je pojasnil, da študenti scenaristike in dramaturgije na beograjski fakulteti polovico študija posvetijo scenaristiki, drugo polovico gledališki dramaturgiji. Panogi si velikokrat stojita svetlobna leta narazen, le da v naši javni sferi to razume le malokdo. Scenaristika je mogoče res mlajša sestra literature in gledališča, hkrati pa je to sestra, ki ima – za razliko od starejših dveh iz svojega legla – ravno zdaj cel kup divjih otrok in kot aktivna mati preživlja izredno vitalno življenjsko obdobje … 

Vse je proces

Ko sem se ob nedeljah zvečer vračal domov, sem bil popolnoma izžet, kljub temu pa sem še dolgo v noč na papirju premleval svoj izdelek. Konstruktivnih komentarjev ni manjkalo. Nekatere vzameš, druge, za katere misliš, da niso veljavni, preslišiš. Enako so z mojimi komentarji počeli kolegi. Ko ti sedem ljudi reče, da se neka stvar ne obnese, imajo verjetno prav. Pripoved sem moral poenostavljati, čistiti, najti glavno linijo medosebnih odnosov, definirati jasnejši zaplet, kar je pripeljalo tudi do tega, da sem spremenil glavni lik, s katerim se zdaj počutim odlično. Te stvari smo počeli vsi. Proces, za katerega si na koncu lahko le hvaležen. 

Po četrti seansi smo bili v približno enakem položaju. Imeli smo bolj ali manj natančen scenosled – skelet zgodbe, ki se bo v nekaterih točkah še spreminjal, v osnovi pa je stal skupaj. Bil je pripravljen, da nanj obesimo meso: podrobnejše opise, dialoge, definicije kraja in časa ter prehode med sekvencami. Večina zgodb je s scenarijem postala večdimenzionalna. Do končne verzije bo potrebnih še nekaj verzij. Tri, štiri, pet, morda šest, v nekaterih primerih tudi več. 

Prva verzija in prvi rewrite

Pri peti vikend-seansi, kjer smo drug drugemu že komentirali prvi draft, prvo roko scenarija, se nam je pridružil izkušeni svetovalec za scenarije Christian Routh, ki je prebral naše izdelke in se z vsakim pogovoril na štiri oči. Dragocena ura, pogled od zunaj. Prva verzija nikoli ni čisto prava, vendar je – vsaj v moji zgodbi – Christian vseeno dobro opazil tihi potencial, ki ga še nisem naslovil. Peti vikend je bil za vse nas najbolj zahteven, saj smo si imeli veliko povedati. Predvsem izkušena režiserja Miha Hočevar in Barbara Zemljič, ki sta med montažo vajena rezati vse, kar je odvečnega, sta bila zelo natančna in darežljiva s kakovostnimi komentarji posameznih prizorov.

Čutil sem zalet, zato sem se po tej seansi takoj lotil pisanja druge verzije scenarija. Krepko sem ga skrajšal in čeprav sem osemdeset odstotkov vsega napisal na novo, se osnovna zgodba ni veliko spremenila. Dialoge je bilo treba zreducirati na nevidno bistvo; tisto, kar gledamo z očmi, pač ne potrebuje dodatnih replik v dialogih. Nekatere prizore sem moral združiti, druge razdeliti na več prizorov. Nekateri dogodki so morali priti na vrsto prej kot v prvi verziji, drugi so bili že ves čas na svojem mestu. Ko sem končal, sem imel občutek, da je glavni del poti pri tem scenariju za menoj. 

Vseh osem scenarijev, ki smo jih napisali na Scenarnici, bo romalo na takšne in drugačne razpise, kjer si bodo tudi medsebojno konkurirali. Kljub temu bom navijal za vsakega, saj sem v vsakem pustil delček sebe, enako pa je v mojem scenariju delček vsakega od sodelujočih. Besedila bomo poslali na razpis filmskega centra za razvoj scenarija in/ali na anonimni scenaristični razpis TV Slovenija in verjamem, da bodo izstopali v primerjavi z ostalimi izdelki. Bomo videli. Brez dvoma smo dobili enkratno priložnost, da temeljito premislimo ključne vidike naših zgodb. Vsak od nas je šestkrat po dve uri poslušal skupino, ki je njegovo delo podrobno secirala pod vodstvom sijajnega mentorja. Analiza in sinteza. Kritika in konstruktivnost. Nepopustljivost in prijateljstvo. Po zadnji seansi sem na domačo polico odložil debeli zvezek, v katerega sem si zapisoval svoje in komentarje kolegov. Čez in čez je porisan in popisan.

Začetek počasnega lova na zadnje odstotke

Seveda je pri vsakem filmu, romanu, knjigi ali katerem koli ustvarjalnem projektu najbolj pomembnih zadnjih nekaj odstotkov, ampak preden se tega dodobra zaveš, moraš verjetno dobiti kak siv las. Čaka nas torej pisanje naslednjih in poslednjih verzij scenarija. Svojega bom skupno razvijal dve leti in pol. Morda več. Ogrodje se ne bo zelo spremenilo, zdaj pride čas za preciziranje dialogov, za profiliranje likov, za konkretizacijo dogodkov in iskanje tišin. 

To bo moj četrti scenarij, za katerega nimam resnega zagotovila, da bom z njim navdušil kakšnega režiserja ali režiserko ali da bomo v naslednjih treh letih prepričali tri komisije na Slovenskem filmskem centru: najprej za razvoj scenarija, potem za razvoj projekta in na koncu za produkcijo. Zdi se kot misija nemogoče. Če bo film posnet, bo do občinstva prišel okoli leta 2020. Ampak začuda me vsa ta negotovost ne skrbi več. V preteklosti me je skrbela in mogoče se skrb v prihodnosti spet vrne, trenutno pa me zanima le eno – kako svoj izdelek čim bolj izpopolniti. 

Mogoče se bom v naslednjih dvanajstih mesecih udeležil še kakšne kratke delavnice ali sodeloval s kakšnim scenarističnim svetovalcem. Vem, »scenaristični svetovalec« zveni kot »scenaristični terapevt«. Janez Lapajne je script doctorjem (to so tisti, ki na novo napišejo nekatere dele ali kar celotno verzijo scenarija) nekoč rekel »škrip-doktorji«, mislim pa, da se je ta veja v zadnjem desetletju precej razvila. Danes lahko poiščemo in najamemo »urednike scenarijev«, »scenaristične svetovalce«, poklicne »bralce scenarija«, »soscenariste« ali pa se udeležimo delavnic, kjer nas vodijo izkušeni »mentorji«. V Sloveniji so te oblike dela in sodelovanja v povojih, ker pa nisem režiser, svojo priložnost seveda vidim tudi v tem. Film je v vseh etapah kolektivno delo, zato ni nenavadno, če je sodelovanje prisotno že na samem začetku – pri pisanju zgodbe. Nekaj ljudi me je že poiskalo, zdaj iščemo skupni jezik, skupno pot.

In druge pletforme?

Scenarnica je več kot upravičila pričakovanja vseh, ki smo se je udeležili. Verjamem, da nihče ni bil razočaran in srčno upam, da se bo projekt, za katerega nam je AGRFT ponudila sončne prostore nad Ljubljano, nadaljeval iz leta v leto, s čimer se bo resnost pisanja celovečerne fikcije v Sloveniji močno okrepila. 

Hkrati pa si želim, da se bodo našle tudi platforme za razvoj scenarijev za kratke filme, dokumentarce in predvsem za TV-serije. Te bodo, kot vse kaže, še dolgo trn v naših petah, saj mora razumevanje o nujnosti skupinskega pisanja zgodb prodreti do producentov in do urednikov javne ter komercialnih televizij. Zdi se, da ti globoko v sebi še vedno računajo, da časi, ko je amater lahko napisal zanimivo ali vsaj popularno serijo, še niso minili. Če je nacionalka brez denarja in če njen igrani program tudi zaradi tega ne odseva smiselnega koncepta, so na Planetu in na Popu zaverovani v telenovele in v precej zastarelo definicijo tega, kaj naj bi bilo všeč gledalcem. Oni bi deklarativno sicer radi delali dobre stvari, ampak gledalci so tisti, ki so »butasti, primitivni, nazadnjaški in banalni«; to že vsaj deset let poslušamo od vseh možnih televizijcev, v resnici pa je to logika, ki so jo posvojili od oglaševalcev in s kreativnostjo nima nikakršne veze. V resnici so gledalci v veliki meri ogledalo njih samih. Bizarno je torej, da se odločevalcem zdi scenarij pri vsem skupaj še najmanjši problem – takšno sliko vsaj kaže praksa razpisov ter končni izdelki, ki so edino veljavno merilo. Ampak kakšno zvezo ima vse to s Scenarnico? Ostanimo optimisti.