Izbira neizbire

Mladinski roman Varuh spominov (The Giver, izšel 1993) sodi v žanr literarne futuristike, natančneje utopije. Ogrodje zgodbe je tako dobro poznano in že večkrat preigrano. Nekje v nedoločljivi prihodnosti je človeštvo spoznalo svoje napake, jih ozavestilo (poznamo jih tudi danes, pa nam to ne pomaga kaj prida) in doseglo tisto stopnjo razsvetljenstva, o kateri je tako vneto sanjal Immanuel Kant: izhod iz nedoletnosti na podlagi razumske presoje. Tako se v romanu srečamo z »novim krasnim svetom« ene izmed kolonij novega človeka. Kdo točno bdi nad tem svetom, kdo ga usmerja, ali so si vse kolonije podobne in ali tvorijo nekakšne zveze, vsega tega ne izvemo, a to za samo zgodbo niti ni pomembno.

V koloniji življenje poteka gladko, brez tegob. Ni lakote in brezposelnosti, ni bolečine in žalosti (ter nasploh ekstremnih čustev), ni muhastega vremena, ki bi oteževalo pridelovanje hrane, in predvsem ni vojn in drugih oblik nasilja. Vsak je do vsakogar prijazen in vljuden. Življenje posameznika in posameznice je predvidljivo, predstavljivo in razumljivo, prav tako tudi družbe kot take. Življenje, kot si ga vsi želimo. Nekateri bi dejali: za to smo se borili.

V ospredju so otroci in mladina. Vse se prične z njihovo vzgojo in letnimi obredi, ki sledijo kolektivnemu vstopanju v novo leto življenja. Vse do 12. leta, ko se sprejme odločitev, za kakšen poklic se bodo otroci izučili. O tem odloča posebno družbeno telo, komite starešin. Odločitev je sprejeta po dolgotrajnem opazovanju in tehtnem premisleku, tako da vsakdo v življenju počne res to, za kar je najbolj primeren. Ko otroci odrastejo, zaprosijo za partnerja, partnerko, ta se jim prav tako dodeli po tehtnem premisleku. Podobno v družino pridejo tudi otroci. Iz reprodukcijskega centra se paru dodelita en deček in ena deklica. Ko otroci odrastejo, odidejo v svoje stanovanje, starši pa po nekakšni upokojitvi v nekakšen dom za ostarele. Ko pride njihov čas, so »razrešeni«. Prav tako so razrešeni tisti otroci, ki se ne razvijajo dovolj hitro, pa tisti odrasli, ki se trikrat prekršijo zoper pravila, in vsi ostali, ki se tako ali drugače ne ukalupijo v njim določene vloge in dodeljene naloge.

Kaj dejansko pomeni »razrešiti«, postane jasno hitro nam, bralcem, malo manj pa prebivalcem kolonije, ki si predstavljajo, da vsi ti ljudje po ceremonialnem obredu odidejo nekam drugam. Kam, se ne vpraša nihče. Edino junak zgodbe, Jonas, ki odgovor na to vprašanje dobi v paketu s posebnim, častnim poklicem, ki mu ga ob slavnostnem vstopu v trinajsto leto določijo starešine. Varuh spominov.

Varuh spominov je nevralgična točka celotne družbene strukture. Je mesto, ki stoji zunaj družbene strukture, a je hkrati nujno, da ta struktura sploh funkcionira, se vrti. Namreč: v koloniji ni kolektivnega spomina. Edini spomin, ki obstaja, je spomin generacije. Ko otroci odrastejo in zapustijo družino, se ne družijo več s starši, in ko ti odidejo, se pravi, ko so »razrešeni«, tega ne storijo ob navzočnosti svojih otrok. Ko odidejo, z njimi odide tudi spomin njihove generacije. Torej pojmi, kakršna sta dedek in babica, v jeziku kolonije ne obstajajo. Kaj šele da bi obstajal zgodovinski spomin, recimo na genocide, lakote, potrese, epidemije itd. Ta odsotnost spomina je nujni pogoj za bivanje brez tegob in bolečin, brez ekscesov in nasilja.

A da se vendarle ne bi pozabilo na vse grozote, ki jih je bilo človeštvo storilo in jih je sposobno storiti, obstaja institucija Varuha spominov, ki v sebi hrani vse spomine človeštva. Je edini, ki sme brati, ki sme kogarkoli vprašati karkoli (drugače to velja za zelo nevljudno in neprimerno) in ki se mu ni treba nikomur opravičevati, niti sprejeti opravičil drugih (kar je uveljavljena družbena gesta). Je edini, ki pozna resnico. Je kot tisti nesrečnež iz Platonove prilike o votlini, ki se mu je uspelo znebiti okovov. Le s to razliko, da ostalim, ki so še ostali v votlini (v koloniji), ne sme razkriti tega, kar ve: resnice, spominov in vsega, kar ti spomini prinašajo s sabo. Še dobro zanj. Platonov junak se v dobri veri spusti nazaj med svoje sodruge v jami, da bi jim razkril resnico, opisal svet, kakršen je na sončni svetlobi, v treh dimenzijah, in da so senčne podobe le posnetki posnetkov resničnih stvari. Njegov spust, kot je znano, se zanj ne konča dobro. Sodrugi niso pripravljeni sprejeti resnice.

Ena izmed nalog Varuha spominov je tudi ta, da vzgoji svojega naslednika ali naslednico (s posebno kiropraktično metodo vanj ali vanjo prenese v sebi shranjene spomine). Pri tem mora biti previden. Če mu ne uspe in njegov vajenec ali vajenka odpove (ne prenese pritiska), vsi že preneseni spomini izpuhtijo in se naselijo v ostale prebivalce kolonije, kar povzroči pravo katastrofo, saj ti s tovrstnimi spomini niso sposobni rokovati.

Življenje varuha spominov je življenje v bolečini. Spomini na bolečino povzročajo telesno in duševno bolečino. Še bolj pa trpi zaradi lepih spominov na lepoto sončnega zahoda, vzhičenost ob barvni mavrici (v koloniji je svet namreč črnobel, nihče ne vidi v barvah), družinsko srečo, erotično vzburjenje (seksualnosti v koloniji ni) in intimno ljubezen. Trpi, ker teh občutij ne sme deliti z ostalimi. Trpi, ker svoje družine ne vidi več kot družine, prijateljev ne kot prijateljev, simpatije kot simpatije. Nasploh v tej novi luči (dnevni svetlobi, če še vedno priklicujem Platona) ljudem manjka nekaj človeškega, nekaj, kar jih šele dela ljudi: možnost, da bi izbirali, kako bodo živeli, da bi življenje okusili tako v bolečini kot slasti.

In prav nič drugače ni z Jonasom. Ko pride v uk k Varuhu spominov, se po koščkih sooča z grdo in lepo resnico. In čedalje bolj spoznava, da je svet, v katerem je doslej živel, kokon, očiščen vsega človeškega, in da ljudje niso kaj več kot roboti, ki le sledijo natančnim pravilom. Takoj, ko tega niso več spodobni ali ne ustrezajo standardom, so odstranjeni, razrešeni. In kot nas uči svetopisemska zgodba Adama in Eve in nasploh teologija odrešitve, je tisto, kar človeka naredi človeka, šele možnost izbire. Pa naj bo izbira pravega (dovoljenega) drevesa, poklica ali partnerja. Roman se tu zaključi. Tako kot sta se Adam in Eva odločila za izbiro in bila izgnana, tako se Jonas odloči, izbere in sam zbeži iz raja. Bralci ne izvemo, kam točno in ali se beg zanj konča uspešno.

Tako se zgodba sicer konča, a kar nekaj zanimivih (filozofskih, političnih, teoloških ) vprašanj ostane odprtih.

Eno teh se gotovo dotika (ontološkega) statusa izbire, tega raison d’être demokracije. Kaj posebnega ima izbira, da je tako privlačna? Pa tu ne govorim o izbiri med čokoladama Milka in Gorenjka. Prav tako ne o izbiri med levim, sredinskim in desnim blokom strank v političnem koloseju. Tako kot pri prvi na koncu vedno izbereš čokolado, tako pri drugi vedno neoliberalizem. Nam pa ta dva primera, ki sta na videz precej različna, lepo odstreta pogled v ozadje izbire: Kaj izbiramo, ko izbiramo? Oziroma ali sploh lahko kaj izbiramo? Sta Adam in Eva sploh lahko izbirala? Ali jima izbira skozi prepoved ni bila predstavljena (servirana) tako, da drugače, kot sta, nista mogla izbrati? In ko mi, njuni potomci, izbiramo med zlom in dobrim in izberemo zlo, je vsa odgovornost zgolj na naših ramenih? Ker smo svobodna, moralna bitja in smo opremljeni z vsem potrebnim, da se, če tako hočemo, lahko odločimo za dobro.

Vse je torej le vprašanje volje? Kaj pa neizbežnost, skrajna omejenost izbir ali celo prisila izbire? Primer: parlamentarne volitve. Če ne volim, s svojim nedejanjem pravzaprav podprem zmagovalca/e. Če volim, lahko izbiram med različnimi programi, ki pa se v osnovi bistveno ne razlikujejo, oziroma jih po volitvah nihče zares ne izvaja (koalicijska pogodba, direktive EU itd.). Torej sem prisiljen izbrati nekaj, kar ni v skladu z mojim prepričanjem, ali pa dopustim, da drugi izberejo namesto mene in tako spet izberem nekaj, česar nisem hotel izbrati. Lahko seveda izberem neko stranko (ki je navadno manjša) in upam, da pride v parlament in da bo tam dovolj glasna in me bo zastopala verodostojno. A tega že po logiki stvari ne more. Kajti če v popolnosti zastopa mene, nekoga drugega v takšni meri ne more. Torej je možen le kompromis. Ko izbiram, sem vedno prisiljen izbrati kompromis. Je to izbira, vredna svojega pojma?

Drugi primer: Izberem si določen poklic, recimo, profesor filozofije ali pa čevljar. Po zaključku izobraževalnega procesa ne dobim službe. Ker filozofa nihče ne potrebuje ali ker so šle k vragu vse čevljarske manufakture in čevljarska industrija in ljudje čevljev v popravilo ne dajejo več, marveč si nenehno kupujejo nove (še ena možnost izbire, bi kdo hitro dodal). Vendar, se bo reklo, to nima ničesar z izbiro kot tako. Izbral si, le da slabo. Kot svobodno bitje imaš pravico izbrati slabo. Zakaj pa nisem izbral medicine, prava ali informatike. Tu je na delu ista logika kot pri odgovoru na vprašanje dvomečega vernika: Če je Bog vsemogočen, zakaj ne naredi, da ne bi bilo zla? I, zato, ker je zlo posledica človekovih dejanj, Bog pa je človeka ustvaril s svobodno voljo in zmožnostjo, da se odloča smelo in dobro. A vsi pač ne moremo biti zdravniki, pravniki in informatiki – ali pač?

Se pravi, da smo pri izbiri vedno ujeti v zanko: izbiramo, kjer in kar se pravzaprav ne da izbrati. Od izbire ostane le akt, performativ izbiranja, večni loop. Vse ostalo je le videz. Če torej živimo v svetu izbire, ves čas izbiramo, izbire pa pravzaprav ni: kaj to pomeni? Verjetje v možnost izbire je ideološko podkrepljeno verjetje. Verjetje, brez katerega sodobna družba ne bi obstajala, je tisto lepilo, ki jo drži skupaj. A dejansko od vseh možnih izbir na koncu vendarle pristanem pri izbiri, katere čevlje bom kupi. Pa še tu se izkaže, da so bili vsi, ne glede na ceno, znamko in udobnost, narejeni v isti tovarni na Kitajskem, Indiji ali pač tudi že kje bliže. Torej sem tudi tu izbiral nekaj, ker je bilo že vnaprej izbrano.