Diderot in estetizacija morale

Denis Diderot, To ni zgodba in druge zgodbe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012.

Matej Budin

A spretnost pripovedovanja je obenem izvor laži
in nobena stvar ne uniči utvare bolj kot poezija. 

Denisa Diderota poznamo kot enega izmed osrednjih predstavnikov filozofije razsvetljenstva, kot d’Alembertovega sodelavca in soavtorja pri pisanju in urejanju Enciklopedije, kot vehementnega ter zato tudi večkrat preganjanega in cenzuriranega materialista, antiokazionalista in ateista.

A Diderot ni bil samo globok mislec in kritik krščanstva; bil je tudi nekdo, ki je, poleg tega, da se je izkazal v razsvetljenski minucioznosti in analitičnih veščinah, blestel tudi kot odličen pisatelj, ki je premogel veliko komičnosti, duhovitosti in humorja. V duhu razsvetljenstva je filozofijo postavil v vlogo vzgojiteljice, ki naj bi družbo osvobodila nedoletnosti in okovov stare, v krščansko metafiziko vpete morale. Njegova literatura je tako edinstven primer razsvetljenske geste, ki je filozofijo skušala osvoboditi stroge diskurzivnosti, jo vpeti v družbo ter tako približati širšim množicam. Tako je na primer Diderotova literarna mojstrovina, roman Fatalist Jacques in njegov gospodar paradigmatski primer prav tako za razsvetljenstvo značilnega prepletanja literature in filozofije; je primer estetizirane kritike krščanske metafizike, okazionalizma, fatalizma oziroma vdanosti v usodo, religiozne norosti in fanatizma.

Za Diderotovo kratko prozo, zbrano v zbirki To ni zgodba in druge zgodbe, je prav tako značilna podobna forma, po kateri se filozofska vprašanja in vprašanja etike pojavljajo skozi zgodbe, ki izražajo vsakodnevno in običajno dogajanje ter nič kaj pompozne pripetljaje; povzemajo pogovore in zagate navadnih ljudi. V njih lahko na primer beremo o konceptu prijateljstva; o prijateljskem odnosu med dvema človekoma, o tem, kako resničnega »prijatelja spoznaš v nesreči«, kako sta »prijatelja eden drugemu edino bogastvo«, o odgovornosti, ki vznikne iz tega bogastva in o človekovi pripravljenosti, da za prijatelja žrtvuje vse, kar ima, če je treba, tudi lastno življenje. V eni izmed zgodb smo priča pogovoru o problematičnosti odnosa med zakonom in moralo srca, o tem, »kako nevarni so učinki krivičnih zakonov in kako zlorabljena načela uničujejo zdravo pamet in smisel za naravno pravičnost«. Sogovorniki izpostavijo različne situacije, ki človeka vodijo v moralno dilemo, ko ne ve, čemu dati prednost, črki zakona – čeprav je prepričan, da bi to nekomu povzročilo krivico in škodo – ali morali srca – kar bi ga vodilo v navskrižje z zakonom, zaradi česar bi lahko bil kazensko odgovoren. »Mar ni človek najprej človek in šele nato človek prava? Ali ni človečnost neskončno bolj posvečena kot pa status zakonodajalca?«, zapiše Diderot. In še ključno vprašanje okoli morale srca; kako v primeru, da se odločimo za poslušnost srcu, to odločitev objektivirati, kako najti mejo in določiti legitimnost takšnim odločitvam?

V nekaterih zgodbah lahko zasledimo tudi nek specifično diderotovski element suspenza bralca. Ta se sicer v dovršeni obliki pojavi prav v kasnejšem delu Fatalist Jacques in njegov gospodar. Zanj je značilno, da na vrhuncu pripovedi, ko ta doseže svojo najbolj napeto točko in ko bralec pričakuje določen razplet, avtor slednjega direktno nagovori in mu da vedeti, da se moti, da bo razplet šel v neko popolnoma drugo smer od pričakovane. Na tej točki bralca doleti neke vrste izgon iz zgodbe, neka nepričakovana situacija suspenza, kratkega stika in vrženosti nazaj v »realnost«. Branje je načeloma strukturirano tako, da bralec zaseda mesto velikega Drugega, tistega, ki mu je dodeljen nek privilegiran položaj, iz katerega ima možnost razgleda nad celotnim dogajanjem zgodbe; njegov pogled je pogled, ki vidi več, kot vidijo posamezni akterji zgodbe, je pogled iz ptičje perspektive, pogled, nad katerim ni več nobenega gledišča. A s tem, ko Diderot bralca nagovori, ga vrže z mesta Drugega, samega sebe pa postavi nad njega in mu hkrati da vedeti, da ve več kot on. V navezavi na to pa lahko govorimo tudi o neki specifični fenomenologiji branja in vživljanja v fikcijo, ki jo Diderot prav preko uporabe te forme prikliče v premislek in hkrati opozori na določeno »zlaganost« literature, ki pa je po drugi strani sploh pogoj možnosti obstoja slednje.

Zbirka Diderotovih zgodb je zelo dobrodošlo branje, ki nas opozarja, da nam manjka premisleka in refleksije o morali, hkrati pa zgodbe izpostavijo tudi pomembnost humorja pri reševanju določenih družbenih zagat. Skratka, dokler se lastnim problemom ne bomo začeli smejati, dokler ne bomo preko smeha vzpostavili določene distance do njih, tako dolgo jih ne bomo zmožni uspešno reflektirati in ne rešiti. Humor v navezavi na moralo je politično orožje.

O avtorju. Matej Budin (1985) je uni. dipl. filozof in je trenutno vpisan na doktorski študij filozofije. Študijski in teoretski interesi, ki jim sledi ter jih razvija, so vezani predvsem na sodobne teorije družbe, politike in nasploh na problematiko oblasti ter na povezave, aplikacije in doprinose teoretske psihoanalize k analizi družbeno-političnih procesov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Pisava, posameznik in družba

    Silvija Žnidar

    Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

  • Ženska želja na bazarju glasov

    Ana Lorger

    Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja.

Izdelava: Pika vejica