Deseterica za Prešernom

Na valentinov četrtek se je okoli 18. ure v dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu začelo tradicionalno branje Društva slovenskih pisateljev ob slovenskem kulturnem prazniku. Poleg pričakovane prisotnosti novosprejetih članov, gosta Andreja E. Skubica, predsednika DSP-ja Vena Tauferja in povezovalke večera Nine Kokelj se dogodka skorajda ni udeležil nihče drug, razen seveda članov zasedbe Pop Ovni kantavtorice Ksenije Jus in še mogoče spremljevalcev nastopajočih (da niti ne omenim kakšnega posameznika, ki se na tem in podobnih dogodkih ne zaveda glasnosti svojih monologov).

Tauferjeve uvodne besede so novincem sporočile, da se pridružujejo uglednemu društvu z žlahtno tradicijo. Nekaj je bilo izrečenega tudi o pisateljski poklicanosti in o jeziku, novi člani so bili pozvani k ohranjanju življenja v društvu. Očitke, da se je DSP spolitiziral, je Taufer zavrnil, rekoč, da je društvo zvesto načelom slovenske literature in kulture in da je kot tako seveda zavzelo nek odnos do politike, ki je postala nekulturna. In verjeli ali ne: to je bilo v bistvu tudi vse, kar je Taufer povedal o trenutnih političnih razmerah v Sloveniji in o dogajanju v društvu. Tako je bila večina časa ravno prav trajajočega literarnega večera namenjena branju, nastopom nove deseterice.

Če je bil predsednik DSP-ja tokrat bolj skop z besedami o družbeno-političnem angažmaju, tega v besedilih zasedbe Pop Ovni vsekakor ni manjkalo. Ne da nam je bila servirana le kritika družbe nasploh, kapitalizma in »povodcev v glavi«, pevka je kar radikalno odpela tudi: »Zgradimo nov svet brez ljudi.« (?!)

Andrej E. Skubic je prebral odlomek iz še neobjavljenega romana, delovalo je, da se ga bo dobro bralo, Jana Putrle Srdić in Ivo Spetič sta brala svojo poezijo, ki je mestoma imela oz. poskušala imeti družbeno-kritično ost, Alja Adam in Antonija Baksa Srnel sta prav tako brali svoje pesmi, mlada multimedijska umetnica Eva Petrič pa je za svoj četrtkov nastop priredila dve svoji pesmi in izvedla performans.

Nekoliko napetosti in ostrine, ki bi jo lahko primerjala z odpetimi pesmimi Ksenije Jus, je predstavil Matjaž Briški; z voditeljico sta brala dialog med dvema mornarjema z dokaj nedvoumno simboliko bele in rdeče zastave, leve in desne smeri plovbe in z nakazanim zaključkom, podobnim tistim iz Shakespearjevih tragedij (s kupi trupel), ki se je še stopnjeval v smeri grozljivke z neskončno količino človeškega mesa in z glodanjem človeških kosti.

Andrej Predin je bral svojo prozo, Tina Vrščaj del svoje drugoobjavljene knjige Odradek, s Slovaške v Slovenijo preseljene urednice, raziskovalke, prevajalke, esejistke, prozaistke in pesnice Stanislave Chrobakove Repar pa ni bilo. Za pestrost večera je bilo torej poskrbljeno, a ne s kakšnim posebnim programom in dramaturgijo; k razgibanosti enournega dogodka je svoje prispevala vsebinska raznolikost področij, s katerimi se novinci ukvarjajo.