Bralec peščenega planeta III

DUNCAN: Kdo je krvavi mož? On bi povedal,

po vnanjosti sodeč, kako nazadnje

je stal upor.

William Shakespeare: Macbeth (prev. Oton Župančič, Mladinska knjiga, 2016)

Ker fantazijski in znanstvenofantastični romani pogosto prikazujejo alternativno resničnost (pa naj čaka v daljni prihodnosti ali pa se nahaja v povsem drugem vesolju), ki je bralcu še nepoznana, se pogosto zgodi, da se tovrstne pripovedi osredinijo na lik, ki tudi sam sveta še ne pozna najbolje. Od tod tudi vsi mladi protagonisti, ki zapustijo svoje zapečkarske Šajerske ter družinske kmetije, da bi se odpravili na pustolovščine v širni svet, pa razni raziskovalci in odposlanci v nove in še neraziskane kotičke vesolja. Vendar pa se lahko pri tovrstnih likih zgodi, da se v primerjavi s svetom ne zdijo posebej zanimivi in da je njihova edina funkcija zastavljanje pravih vprašanj na vseh prikladnih mestih. V pričujočem zadnjem tekstu kritiške trilogije o peščenem planetu bo beseda tekla o liku Duncana Idaha, ki ga je Frank Herbert uporabil na podoben način – kot sredstvo za spoznavanje sveta zgodbe in njegovih zakonitosti. Zdi pa se mi, da Duncan prav v tej vlogi služi še nečemu večjemu, pri čemer je Herbert spretno izrabil serijsko naravo svoje zgodbe.

Duncan se pojavi dobesedno v vsakem od Herbertovih romanov o Peščenem planetu. Še najmanjšo in najbolj stransko vlogo odigra v Peščenem planetu, v katerem je »Izjemen krvnik. Ljubimec preštevilnih žensk. Vojak mečevalec« in junak, vzgojen »v duhu zvestobe, predvsem pa časti«, ki se iz neomajne zvestobe žrtvuje, da bi se njegovi gospodarji lahko rešili. Duncan se nato vrne v službo Atreidesov na začetku Mesije peščenega planeta, in sicer kot popoln simulaker nekdanjega Duncana, rojen (ali še natančneje ustvarjen) iz »axlotlskih rezervoarjev«. Mesija je med drugim tako tudi zgodba v stilu animiranega filma Ghost in the Shell (1995), ki prevprašuje, kaj pomeni resnično biti oseba – simulaker poseduje vse spomine »pravega Duncana«, ki so oblikovali njegove vrednote in prepričanja, in se hkrati zaveda, da je pravi Duncan preminil – ima torej vse, kar je Duncan kdaj imel, čeprav njegovo telo vsega tega ni doživelo na lastni koži, temveč je bilo umetno ustvarjeno z določenim namenom, kakor je človek skozi vse dobe svojega razvoja ustvarjal predmete, orodja.

Skrajnost to kloniranje doseže v Božanskem imperatorju, ki se med drugim začne z uporom nekega Duncana proti naslovnemu božanskemu imperatorju … Uporom, ki ga je imperator izkusil že neštetokrat poprej ter ga zato neznansko dolgočasi. In ta upor, kakor vsi poprej, je brezupen proti živemu bogu, ki Duncana pomendra pod svojim velikanskim telesom. In kakor vsakič poprej je nov Duncan že na poti, da zamenja prejšnjega.

Božanski imperator se torej začne z Duncanovim uporom, ki vodi v njegovo smrt, in je zgodba o tem, kako je v resnici usoda vsakega Duncana, da se zaradi svojih (za to obdobje) zastarelih etičnih vrednot neizogibno upre svojemu gospodarju in zato umre, »zmečkan in zmečkan in zmečkan … znova in znova«. Da je ujet v cikel brez konca in da je le še ena kopija iz serije, postopoma ugotovi tudi novi Duncan, ki je še najbliže temu, čemur bi v romanu rekli protagonist – pa bo moral umreti tudi tokrat? In če je vsak prejšnji tovrstni etični upor vodil v Duncanovo smrt, ali ni takšno ravnanje le poskus, vnaprej obsojen na propad? Zakaj bi bil njegov poskus v čemerkoli drugačen? Je to sploh mogoče? In če ni mogoče, zakaj bi se potem uprl? Če pa se ne upre – ali zgolj privoli v svoj razosebljeni obstoj kot Duncan številka XYZ, ustvarjen, da bi služil namenu uporabnika, kot kakšen predmet?

Kakor novemu Duncanu, ki postane protagonist četrte knjige, je tudi bralcem serije Herbertovih romanov obdobje tega romana tuje – kakor novi Duncan je tudi bralec vržen v svet, ki ga je nekoč (v prejšnjih knjigah) poznal, a je zdaj skoraj nerazpoznaven. Skozi Duncana nato bralec spoznava to novo »zlato dobo«, njeno družbeno ureditev, spremembe v okolju in etičnih normah. Vendar Herbert Duncana ne izrabi zgolj kot pripovedno orodje, s pomočjo katerega bi lahko bralcu na intuitiven način predstavil, kako se je svet spremenil v treh tisočletjih. Ko namreč spremljamo tega Duncana, v resnici spremljamo vsakega Duncana, ki je prišel pred njim, zgodba romana pa tako deluje kot nekakšna rekonstrukcija uvodnega upora. Po korakih pokaže, kako je do upora sploh prišlo – Duncan spoznava poteze nove družbene ureditve, ki jo je božanski imperator ustvaril skozi tisočletja, obenem pa jih tudi obsoja in skozi svoj etični kompas vrednoti ter podaja kritiko na vsakem koraku. Vsak Duncan je vedno Duncan, vedno posameznik v svetu, vedno v novem svetu in družbenih razmerah in drugačnih etičnih in moralnih normah, medtem ko njegove lastne ostajajo nespremenjene in so še najbliže našim idejam časti in pravice. Duncan je še vedno Duncan, »viteški«, kot ga opiše božanski imperator, »topoglav in zaletav«, kot ga opišejo drugi dvorjani, vsekakor pa nesporno in za vedno zvest družini Atreides zaradi vsega, kar je ta predstavljala … nekoč … dolgo dolgo tega. In ker se je v treh tisočletjih sprevrgla v svoje nasprotje, tudi Duncan ni več nekdo, ki bi se za svoje gospodarje žrtvoval, pač pa nekdo, ki žrtvuje lastno življenje, da bi jih ustavil.

Duncan ima svoje vrednote in svet dojema na svoj način, in ta način se zdi pravičen, pošten in dober, kakršni so nekoč bili tudi Atreidesi. Božanski imperator, kot sem zapisal v prejšnji kritiki iz te kritiške trilogije, pa je presegel zavest enega človeka in postal »skupnost«, amalgam osebnosti in prepričanj vseh svojih prednikov, ki je kot tak onkraj definicije dobrega in zlega enega samega obdobja. Imperator je tudi poosebitev gole moči – ker je definicija dobrega in zlega pogojena z določenima prostorom in časom, ta pojma nimata nobenega mesta v njegovem velikem načrtu, namesto etičnosti pa zato časti dosežke in poseduje voljo do zavojevanja in grajenja. Ker pa je njegova osebnost mnoštvo različnih in celo nasprotujočih si mnenj, ki jih vse usliši in presodi v službi svetle in najbolj praktične prihodnosti za vse človeštvo, ne gradi le imperija v materialnem smislu, pač pa optimalno prihodnost človeške vrste.

Duncan, ki je le en posameznik, nikdar ne bi mogel razumeti imperatorjevega delovanja, in ker je »viteški« in kot tak močno zaverovan v svoj etični kodeks, dobrega in zlega ne more doumeti kot relativnih kategorij. Imperator po drugi strani Duncana dobro pozna in zna predvideti vsako njegovo dejanje in vsak njegov pomislek, saj ga je spremljal skozi tisočletja. Obenem pa se ravno zaradi svoje posebne narave ne more docela vživeti v enega samega človeka in posledično ne more gledati na svet kakor vrli Duncan. V tem smislu lahko Božanskega imperatorja beremo celo kot tragedijo, v kateri akterja oba gojita nasprotujoča si prepričanja, zaradi katerih (vedno znova) prihajata v konflikt, ki pa se ne razreši v srečni sintezi, ampak vedno le tragično.

Po vsem tem pa se zdi vprašanje, zakaj ravno Duncan, skoraj neizogibno. Herbert sicer razkrije, da so prvotni simulaker ustvarili sovražniki Atreidesov, z namenom, da bi ga izkoristili sebi v prid. V vseh romanih avtor tematizira tudi neizmerno naklonjenost med Duncanom in Atreidesi, ki je obojestranska. Nikoli pa romani ne razkrijejo, zakaj si je božanski imperator za »svojega stalnega tovariša v teh dolgih stoletjih« izbral ravno Duncana. Zaradi občutne naklonjenosti, saj je poleg vsega drugega tudi sam Atreides? Mu služi kot vest, ki je sam nima in je sploh ni zmožen imeti? Da bi imel nekoga, ki se mu upre zaradi načel, in ga opomni, kako zelo se je oddaljil od atreideške poštenosti (v romanu se imperatorju zdi pomembna tudi opazka, da se vsak novi Duncan upre hitreje od prejšnjega)? In še širše – zakaj si ga je izbral Herbert? Kakšen učinek sploh ima isti lik v taki množici različnih vekov, ki so prizorišča različnih romanov v seriji?

Duncan ni sidrišče le za božanskega imperatorja, temveč tudi za bralca – je hkrati živ odmev iz zgodb in obdobij vseh prejšnjih romanov, v vsakem pa se pojavi kot nov odmev, ki vključuje prejšnjega, čeprav to ni bil nujno on. Ko skozi Duncana spoznavamo, kako se je svet spremenil, njegovi odzivi temeljijo na svetu, ki sta ga tako Duncan kot bralec poznala v prejšnjih romanih, to pa v bralčev spomin prikliče zgodbo serije kot celote, od samega začetka, ko se je zdel svet bolj enostaven in je bil Duncan le »Izjemen krvnik. Ljubimec preštevilnih žensk. Vojak mečevalec«, pa do distopične »zlate dobe« v daljni prihodnosti, popredmetenja osebnosti, razpada cesarstva, dobe »velike razkropitve« v dveh romanih po Božanskem imperatorju, ko se Duncan že spet pojavi, in vedno novih brezkončnih bojev za oblast. Duncan je torej konstanten opomin na pot, ki jo je bralec opravil od prvega do zadnjega romana v seriji o puščavskih plemenih, živih bogovih, spremembah v družbi in velikanskih črvih.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.