Bralec peščenega planeta II

Rajši nobenega boga, rajši na svojo roko delati usodo, rajši biti norec, rajši biti sam bog!

Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra

Kot sem zapisal že v prvi kritiki iz te serije, je povezovanje romanov v širše serije ali sage v znanstveni fantastiki in fantaziji pogosto. To predstavlja določen problem: branje serije romanov zahteva od bralca velik časovni vložek, kar pa pomeni, da mora delo svojo obsežnost tudi upravičiti. Na podoben način razumem tudi misel Edgarja Allana Poeja, kot jo je izrazil v svoji Filozofiji kompozicije (Philosophy of Composition, 1846): da mora biti dolžina nekega dela sorazmerna z njegovo kvaliteto, saj da v nasprotnem primeru bralcu trati čas. Dolžina posameznega romana v seriji (če že ni ravno prvi in bolj ali manj zaokrožen) predstavlja le del celote. Vrednost posameznega dela v seriji se mi zato zdi nujno vrednotiti glede na to, kako uspešno se s preostalimi deli poveže v celoto.

V večini romanov iz kultne serije Franka Herberta imajo pomembno vlogo dialogi in razprave med različnimi akterji. Nemalokrat serija ta format izrabi za soočanje filozofskih, etičnih in političnih stališč, skozi katero poglobi dogajalni svet (oziroma vesolje) ter bralcu namigne na značajske lastnosti in medsebojne naklonjenosti likov. Med vsemi romani pa to v največji meri velja za Božanskega imperatorja (prev. Matjaž Juričak, Sanje, 2022), ki je v glavnem skupek zaratustrovskih dnevniških zapisov božanskega imperatorja in njegovih dialogov z raznimi dvorjani. Božanski imperator je tudi dober primer serijskega romana, ker hkrati razširi pomen in teme vseh prejšnjih delov, jih poglobi in na njih gradi, njegov odmev pa zazveni v branju vseh nadaljnjih del v seriji. In še več – zaradi vseh teh lastnosti ga dojemam kot intelektualni vrh serije ter njeno osrednje delo. Skozi predstavitev takšnega branja in dojemanja Herbertove serije lahko precej jasno nakažem, kako je njena obsežnost povsem uglašena z njenimi glavnimi idejami.

Ena od tovrstnih idej, ki jo bralec spozna že na samem začetku Peščenega planeta (prev. Igor Harb, Sanje, 2020), je večstoletni in skrbno nadzorovani paritveni program, katerega končni cilj je rojstvo presežnega človeka, poimenovanega Kwisatz Haderach, »čigar organske psihične zmožnosti lahko premoščajo prostor in čas«. Produkt (in defekt) tega programa pa je tudi osrednji lik, Paul iz rodbine Atreides, ki ga roman označi takole: Kwisatz Haderach, ki se je rodil eno generacijo prezgodaj. Paul se izkaže za izjemnega posameznika, katerega odločitve in dejanja preoblikujejo politično krajino celotnega imperija in zagotovijo obdobje miru. Kljub vsem njegovim dosežkom in preroškim zmožnostim pa Paul še ni uresničitev presežnega človeka. To postane več kot očitno v Mesiji peščenega planeta (prev. Matjaž Juričak, Sanje, 2019), ki poglobi Paulov odnos do lastne preroškosti. Paul namreč v raziskovanju vseh možnih prihodnosti uzre t. i. »Zlato stezo«, optimalno prihodnost za vse človeštvo, ki bi prekinila človekovo nenehno ponavljanje zgodovine in večno vračanje enakega ter ga s tem rešila pred postopnim izumrtjem v daljni prihodnosti. A uresničitev te prihodnosti je pogojena z dejanji, na katera Paul ne more pristati: potrebna bi bila številna grozodejstva in krivice, on sam pa bi moral postati tiran. Ne le tiran – neizprosen bog, ki sprejema odločitve onkraj meja dobrega in zlega ter hodi čez trupla, kadar je to za uresničitev Zlate steze potrebno. Za Paula cilj ne upraviči takšnih sredstev. Prva romana sta tako torej zgodba o Paulovem pomanjkanju volje do moči in njegovi posledični nezmožnosti, da preseže svojo človeškost ter željo po pravičnem vladanju in trajnem miru, ki sta posledica njegove zakoreninjenosti v etičnih konvencijah časa, v katerem je odrasel. Šele po Paulu, ko se v Otrocih peščenega planeta pokaže, kako krhek je bil v resnici njegov mir in kako začasen, ko se prično ponovno vračati spletke, igre moči in notranja razdvojenost, lahko pride do uresničitve posameznika, ki ne preseže le svojega predhodnika, pač pa je resnično presežen človek, ki je zmožen plačati ceno, ki jo terja Zlata steza.

Leto II. Atreides, naslovni božanski imperator in sin Paula Atreidesa, v Otrocih sprejme ultimativno žrtvovanje lastne osebnosti, pri čemer njegova identiteta postane entiteta, sestavljena iz izkušenj, znanja in spominov vseh njegovih prednikov. Njegova telesna metamorfoza v kvazi nesmrtno telo gromozanskega peščenemu črvu podobnega bitja, ki mu bo omogočila živeti več tisočletij in krmariti človeštvo v optimalno prihodnost, pa je zato v resnici manj pomembna od razvoja njegove osebnosti, ki se v časovnem preskoku več kot treh tisočletij do začetka Božanskega imperatorja že preobrazi iz posameznika v mnoštvo v enem telesu: »[…] ni posameznik. Skupnost je.« Ker pa to skupnost sestavljajo vsi njegovi predniki, ki segajo vse do antičnega Agamemnona, si lahko le predstavljamo, v koliko različnih in nasprotujočih si etičnih norm, prepričanj in izkušenj se je skozi leta vživel. Razsežnostim takšnega uma lahko pridemo na sled že samo, če pomislimo, kako drugačna je današnja morala od Agamemnonove, ki je ravnal etično in vrlo, če je med vojno pomoril tudi vse otroke svojih sovražnikov, da njegovemu ljudstvu ne bi mogli škodovati v prihodnosti.

Herbertova navezava na Agamemnona se mi zdi izredno pomembna za razumevanje delovanja božanskega imperatorja – ta je namreč Agamemnonovo etiko dejansko izkusil, kakor jo je doživljal Agamemnon sam, in le predstavljamo si lahko, koliko različnih etik je še izkusil na tak način skozi vse svoje prednike vse do svojega očeta. Skozi tovrstno izkustvo je Leto II. Atreides resnično postal nekaj, kar presega človeka kot posameznika, nekaj čezčloveškega, nič več omejenega na eno samo definicijo dobrega in zlega.

Božanski imperator kot tak ne živi le v sedanjosti in trenutne definicije dobrega, zlega in etičnega vedenja dojema le kot nekaj nestalnega v velikem toku zgodovine in njenih raznovrstnih obdobij. Obstoječe etične norme niso zato zanj nič bolj resnične kot vse norme minulih dob, s čimer v največji mogoči meri udejanja Nietzschejev pomislek: če ni resnično nič, potem je dovoljeno vsakršno dejanje. Etike, dobrega in zlega božanski imperator dobesedno ne more dojemati drugače kot s pozicije distance, iz katere lahko hladno razumsko presoja in neobremenjeno sprejema odločitve, ki so v največji meri v službi optimalne daljne prihodnosti. A kakšne bi bile lahko posledice odločitev takšnega božanskega imperatorja?

Božanski imperator je resda storil marsikaj strašnega, a vse v imenu preživetja vsega človeštva. Ob branju postane več kot očitno, da v svoji moči in tiraniji sploh ne uživa, pač pa počne le tisto, kar razume kot nujno. Poleg tega je za uresničitev tega dobrega žrtvoval svojo lastno človeškost in možnost intimnosti z drugo osebo (zaradi česar lahko Božanskega imperatorja beremo celo kot njegovo povsem zaokroženo osebno tragedijo). In če stori kaj strašnega? Ali njegov pogled ne seže dlje od našega in ali njegov razum ne presega vseh meja smrtnega uma enega samega posameznika? Po branju serije vse do Božanskega imperatorja in vključno z njim bi se lahko celo vprašali: kdo pa smo, da bi podvomili o njem? Saj vendar pozna vse možne prihodnosti, ki jih je raziskal v več kot treh tisočletjih svojega življenja, in je živel nešteto življenj, vsa življenja od začetka človeštva – ali takšen um ne presega vsakršne smrtne kritike? Nato pa se serija po Božanskem imperatorju nadaljuje v Heretikih (prev. Matjaž Juričak, Sanje, 2024) in potem še v zadnjem Herbertovem sipinskem romanu. Vesolje in človeštvo gresta dalje in kljub vsem grozodejstvom, ki jih je imperator zagrešil v imenu višjega dobrega, Zlate steze ni in ni, in kakor v vsakem romanu v seriji poprej je človeštvo še zmeraj ujeto v istih igrah moči, ob katerih ljudje vedno znova trpijo posledice odločitev velikih posameznikov.

Morda si človeštvo Herbertovega vesolja Zlato stezo dejansko lahko obeta v daljni prihodnosti, a koliko obdobij, polnih neštetih krivic in novih tegob in bojev za moč, popisanih v po štiristo strani dolgih knjigah, bi Herbert še lahko napisal, če bi živel še kakšnih dvajset let? Do svoje smrti je napisal še vsaj dve in v obeh, pa čeprav se odvijata več kot tisoč let po koncu Božanskega imperatorja, smo priča obdobju, v katerem se Zlata steza še zdaleč ni uresničila – kar je zelo pomenljiva avtorjeva odločitev. Uresničitve Zlate steze zadnja romana ne zanikata, le pokažeta je ne, temveč namesto nje prikažeta vse prej kot popolno vesolje. V srži te odločitve se skriva rdeča nit Herbertove serije, ki spodbuja globoko skepso do vseh velikih posameznikov, pa naj gre za karizmatične politike, aktivistične idole, ki se borijo za »pravo stvar«, ali pa celo za resnično presežnega človeka, kot je božanski imperator.

Herbertova teza, s katero je prežet vsak roman v seriji, pravi, da tudi ti veliki posamezniki, in celo takšni, ki si prizadevajo za ultimativno dobro ali neizpodbitno optimalen cilj, niso nezmotljivi, in kadar sprejmejo odločitev, zanjo ne plačajo le oni sami, posledice njihovih dejanj so daljnosežne, nepredvidljive in zaznamujejo mnogo življenj.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.