Vpijati svet zgodb in ustvarjati v svojo smer

Ester Ivakič je filmska režiserka in vizualna umetnica. Diplomirala je na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici, magistrski študij filmske režije pa je nadaljevala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Je avtorica več kratkih filmov in videospotov, letos poleti pa je snemala svoj prvi celovečerec z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Leta 2021 je za kratki film Magični grad je tu prejela nagrado za najboljši slovenski film na Festivalu kratkega filma (FeKK), leta 2016 pa je za kratki študijski film Srdohrd na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejela posebno omembo žirije v kategoriji študentskih filmov.

Scenarij za film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, ki sta ga napisali z Niko Jurman, je nastal po knjižni predlogi Noben glas Suzane Tratnik, zbirki kratkih zgodb, v katerih spremljamo deklico, ki odrašča nekje v Prekmurju in odkriva svet na meji med otroškim in odraslim življenjem. Zaradi izrazite perspektive, ki se lovi med tema dvema poloma, so zgodbe polne elementov fantastike, ironije in humorja, ki ustvarjajo kontrast odraslemu pogledu na svet. Snemanje filma, ki je potekalo v Prekmurju, Polhograjskem hribovju in okolici Kolpe, se je zaključilo v začetku septembra.

Zbirka kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik je izšla že leta 2016. Kako sta s soscenaristko Niko Jurman naleteli na knjigo in kako je preko branja prišlo do ideje, da bi na podlagi teh zgodb napisali scenarij?

Na knjigo je naletel naš producent Andraž Jerič, nato pa se je vključila še Nika kot sprva solo scenaristka. Najprej je iz knjige sama izluščila linearno zgodbo, saj gre za zbirko kratkih zgodb, ki so sicer postavljene v različna časovna obdobja življenja neke deklice, ki odrašča na vasi, vendar je atmosfera tega sveta kljub temu ves čas enaka. Čez dobro leto sem se pri projektu Niki pridružila tudi sama, kot režiserka in soscenaristka.

Kako sta zgodbe razčlenili, premešali, da je nastal scenarij »z glavo in repom«? Seveda ju ima tudi zbirka, vendar je ta razčlenjena na posamezne zgodbe, ki se lahko berejo vsaka zase, epizodično pa lahko celo zbirko dojemamo v enem in istem svetu, ki ga naseljujejo isti junaki. Kako sta se lotili tega preobračanja in kako izbrali, katere dele obdržati in katerih ne? Kaj je bil pri tem največji izziv? 

Veliko sva govorili o svojem otroštvu, seveda pa je tudi knjiga napisana tako, da te spomni na lastne trenutke, da se s knjigo povežeš in začneš razmišljati o svojem življenju, otroštvu – z lahkoto jo začutiš in potem v sebi najdeš nekaj podobnega. Da sva knjigo spremenili v scenarij za film, je bilo treba najprej popolnoma vpiti Suzanin svet, se nanj navezati in nato iz tega ustvarjati v svojo smer. Veliko sva se spraševali o rdeči niti in o tem, kaj naj bo glavna tema najine zgodbe. Na koncu sva ugotovili, da je to izguba, smrt, prerojenje in močno tkivo ljubezni, ki kljub bolečini ob vsem tem drži človeka, da to zdrži. Ljubezen je večja od smrti. Svet duhov, posmrtnosti in vzporednega pa nama je bil že med pisanjem blizu.

Je pri pisanju scenarija (pa tudi med snemanjem) tako ali drugače sodelovala tudi avtorica zbirke Suzana Tratnik? Kakšno je bilo to sodelovanje, kakšen je bil njen odziv na idejo za ekranizacijo njene zbirke? Vama je dala popolno ustvarjalno svobodo, oziroma koliko svobode sta si vzeli oziroma želeli vzeti?

Pri pisanju scenarija Suzana ni bila vključena, ampak sva ji scenarij poslali čisto na koncu. Vmes je vedela, kaj se dogaja, saj smo sodelovali tudi že pri promocijskem videu za JAK. Bili smo tudi malo na zvezi, a nič kaj velikega. Lahko bi rekla, da nama je z Niko slepo zaupala in dala veliko prostora v kreativnem procesu. Seveda, bilo naju je strah, ali ji bo scenarij sploh všeč, saj je postal nekaj drugega, kot je zgodba v knjigi, in sva si res želeli, da bi bila najina zgodba še vedno nekaj, kar bi Suzana sprejemala. Naleteli sva na lep odziv, zgodba ji je bila všeč, vsaj tako je rekla. Tudi na snemanju se je enkrat oglasila in zdelo se mi je, da se je imela dobro. V glavnem: projekt podpira in nam zaupa, kar mi ogromno pomeni, saj ne vem, kako bi sicer to sploh lahko ustvarjala.

Pripovedna perspektiva v zbirki je povečini prvoosebna, v nekaterih zgodbah tudi tretjeosebna, vseskozi pa je to perspektiva deklice na meji med otroštvom in odraslostjo, ko začne opažati in dojemati, da svet ni le naivna igra, ampak tudi spopadanje s težkimi bremeni. Kako sta to perspektivo preslikali v scenarij – je bil to enostaven postopek? Kako si kot režiserka to perspektivo predstavila Lani Marić, ki igra Ido?

V filmu je Ida ves čas stara 12 let, Lani pa so bile Idine dogodivščine tako ali tako blizu, saj pravi, da sama živi podobno življenje. Delo z Lano je bilo enostavno in prijetno, saj je zelo senzibilna in srčna najstnica. Takoj je razumela stvari, o katerih sem ji govorila, čeprav ni vedno veliko povedala nazaj. Na začetku je zato šlo za slepo zaupanje, ampak sem imela močan občutek, da je ona popolna izbira za našo Ido. Ko sem videla, kako se je vživela v emocionalna stanja, ki jih je zahteval Idin svet, kako jih je na subtilen način ustvarjala, jim dodajala … mi je postalo jasno, da je bolje, da o nekaterih stvareh manj govoriš in jih samo opazuješ ter usmerjaš. In točno tako je bilo z Lano – veliko medsebojnega, obojestranskega zaupanja. Neizmerno sem ji hvaležna za vse.

Veliko smo se družile z njo in Lizo Muršič, ki igra Terezko, se spoznavale in pogovarjale o Idi in Terezki že na vajah, da smo lahko na snemanju bolj delovale »v trenutku«. Besedila in posameznih prizorov nismo preveč vadile, bolj smo govorile o tem, kaj se v prizorih dogaja, na snemanju pa sta veliko improvizirali, saj sem ju za ti vlogi že izbrala zato, ker sta mi bili sami po sebi najbolj všeč taki, kot sta. Pred kamero sta se morali samo dovolj sprostiti, da sta na snemanje prinesli vsaka svojo edinstveno energijo. To ni bilo težko, saj je tudi vsa ekipa oddajala odlično energijo in sta se deklici super počutili in povezali z vsemi.

Na neki način sem si prizadevala, da bi pridobila njuno zaupanje. Onidve sta se še posebej spoprijateljili, res imata čudovito vez. Ko ju gledam zdaj, vem, da ne bi mogli izbrati boljše Ide in Terezke. Upam, da bosta še dolgo prijateljici, ker se res lepo dopolnjujeta. Upam si trditi, da je obema šlo zelo dobro tudi zaradi tega, kako sta se med sabo povezali.

Ker gre za otroško perspektivo, se v zgodbah pojavljajo tudi elementi fantastike. Na kakšen način so vključeni v scenarij? 

Vključeni so tako, da so že sami po sebi organski del celotnega sveta in niso ločeni. Vse gre skozi otroške oči, zato je tudi vse, kar se dogaja, »realno«, a hkrati magično, saj je magičnost resnična. Trudila sem se poudarjati atmosfero različnih delov, torej šola, dom …

V zgodbah je pomemben tudi dogajalni kraj, ki je postavljen na mejo med mestom in podeželjem, velikokrat so tudi izpostavljeni razlike in predsodki, ki jih ta razdvojenost prinaša. Se to odraža tudi v scenariju in filmu? Je Prekmurje, kjer ste snemali, tudi eden od pomembnih »likov«? 

Mislim, da se odraža. Občutek drugačnosti tudi mene spremlja od otroštva in nekako si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače. Tudi jaz sem verjetno sama od sebe pisala iz te perspektive. Kolikor sva delali z Niko, lahko rečem, da je bilo pri njej podobno, a vseeno drugače, saj sva iz drugačnih vasi. Nika živi bolj na vasi, saj je iz kraja Luč pri Dobovi, jaz pa iz Šentjurja pri Celju, ki je še vedno nekaj med mestom in vasjo (pravijo mu trg). Prekmurje je zagotovo velik lik našega filma, saj so slikovita ravna polja, stare mame, njihovi običaji in vraže nekaj, kar nas je pritegnilo že od začetka, in k temu tudi še naprej stremimo.

Kako sta pristopili k vprašanju jezika in izgovarjave? V zgodbah so dialogi napisani slovnično pravilno, sicer s posameznimi zaznamovanimi besedami, ki nakazujejo narečnost. Kako je to prikazano v filmu? Ste se odločili za popolnoma narečno govorico, kot na primer v filmu Jezdeca?

V filmu smo se odločili, da liki govorijo različne jezike, torej, stare mame, starejše generacije, govorijo v prekmurskem narečju. Mama našega filma (Idina mama) je priseljenka, ki se je v Prekmurje priženila, Idin oče s svojo mamo govori prekmursko, s svojo ženo pa se trudi bolj »po slovensko«, da ga bolje razume. Lana Marić, ki igra Ido, prihaja iz Lendave. Tamkajšnji naglas je od prekmurskih nekako še najbolj razumljiv, saj je že skoraj slovničen, ampak ima še vedno svoje značilnosti in zveni zelo zanimivo.