Preprosto živeti malo tiše

Pogovor z Aljažem Primožičem ob izidu pesniške zbirke Čisto potiho

Lara Gobec

Aljaž Primožič (2001) je pesnik in dramatik, na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira ruščino in filozofijo. Z SNG Drama Ljubljana je sodeloval pri oblikovanju gledališkega performansa Sanjati? (2017), njegovo dramsko besedilo pa je bilo leta 2019 del bralne uprizoritve Intima. Njegov dramski tekst Kamenčki je bil objavljen v antologiji Tapetka! (JSKD). Na Gimnaziji Celje – Center deluje kot zunanji sodelavec za gledališko vzgojo. Svojo pesniško pot je začel v okviru slamerske skupine Sljemerčine, je dobitnik nagrad mlada vilenica, Župančičeva frulica in mala veronika. Svoje pesmi je objavljal v literarni reviji Poetikon, Novem zvonu in na spletnem mediju LUD Literatura.

Nedavno je izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho (LUD Literatura), ki nas prijateljsko vabi v mehek, včasih nekoliko zamajan svet. Kot v njegovi dramatiki tudi tokrat izkušnjo odraščanja izpovedujejo mnogoteri glasovi, skoznje nakazuje, kakšne so naše bližine in kaj zares ostane od njih, ko se naša življenja iztečejo. Kljub tišini, v kateri se izreka vse minljivo in boleče, je Primožičeva pisava živa, vse prej kot statična: bralca pritegne, da si z njo deli svoja bolj ali manj prijetna doživetja.

Aljaž, v umetniški prostor si začel intenzivneje vstopati v gimnaziji, sodeloval si na številnih pesniških natečajih, tekmoval na večerih slam poezije, a verjetno se je vse začelo že prej …

 

Poleg odraščanja v družinskem okolju, ki mi je literaturo predstavilo že zelo zgoraj, je največji mejnik na moji zgodnji pesniški poti predstavljala učiteljica slovenščine v osnovni šoli. Name je največji pečat pustilo to, da mi je nekdo že pri dvanajstih, trinajstih letih literaturo predstavil kot rokenrol, in ne kot zategnjeno in zagrenjeno čtivo v šolskih berilih. Razumevanje poezije, kakršnega mi je ponudila ona, je sprožilo vso nadaljnjo pot pri iskanju lastne pesniške govorice. 

Sicer se s kritiki verjetno ne boš srečal prvič, saj si sodeloval tudi v projektu Mlado pero, a zdaj vendarle prihajajo nekoliko celovitejši pogledi na tvojo poetiko. Te kaj skrbi? Kako je nasploh zaključiti neko pesniško obdobje?

 

Če me ne bi skrbelo, bi bil verjetno malo čuden. Poezije ne pišem samo zase, recepcija in kritično vrednotenje mojih del sta mi pomembna. Si pa nikoli prej nisem mislil, da bo zaključevanje zbirke zame tako težko. Izid zbirke, prvenec je glede tega verjetno še posebej pomembna prelomnica, prinese cel spekter čustev, ki na žalost niso samo pozitivna. Poslavljaš se od nečesa … Sem pa na knjigo seveda zelo ponosen in vesel, da je tukaj. 

Preden se bralec potopi v tvoje pesmi, se sreča s citatom iz predstave Vestern / Not Dead Enough. Iluzije in laži že v izhodišču zastaviš kot vsakdanje, moraliziranju v zvezi z njimi se izogibaš. Morda so iluzije povezane z našim dojemanjem sveta, ki bo spoznavno vedno zamejeno, ali jih tvoja poetika dojema intimneje, morda kot obrambne mehanizme?

 

Zdi se mi, da imajo osebne laži in iluzije posebno moč nad nami. Postavljamo jih v vlogo obrambnega mehanizma, da nas obvarujejo pred trki ob spoznanja, ki so za nas preveč boleča. Ravno tak trk je bil prelomen zame, da je zbirka nastala. Življenje je in mora biti polno tovrstnih laži in grobih trkov. Preko njih odraščamo. 

Si z zbirko odrasel? 

 

Ne, nikakor. Odraščanje je proces, ki se dogaja vse življenje, čeprav tega pogosto niti ne opazimo. Sem pa opravil dovolj poti, da lahko z distanco gledam na nekatere stvari, ki so že za mano. 

Že sam naslov tvoje zbirke nakazuje, da se bomo soočali z intimno, zelo osebno poetiko. Verjetno je potrebna velika mera poguma? Si se kdaj ustavil, da ne bi povedal preveč?

 

Ne vem, kako se s tem spopadajo drugi pisci, ampak jaz se redko ustavim, ker bi se mi neka stvar, o kateri pišem, zdela boleča. Pogosteje se mi zgodi, da se ustavim, ker se mi zdi, da je ta stvar preveč »moja« v smislu, da povprečnega bralca pač ne zanima, kaj se mi v tistem trenutku dogaja v življenju, ali pa se mi zdi, da se bralec s samo stvarjo preprosto ne bi zmogel poistovetiti. Žalostna resnica pa je, da so si skoraj vse naše bolečine v svojem bistvu zelo podobne in bralec običajno z iskanjem svoje bolečine v moji nima težav. 

Tvojo pisavo močno pretresajo raznolike bližine, ki so največkrat tople in prijetne za trenutek enega, dveh verzov, kasneje pa se razlijejo v resničnost: njihovo minevanje. V pesmi »o čem se bova pogovarjala« zapišeš: »najprej boli / potem pa se navadiš.« Se ti zdi bližina že vnaprej zapisana postopnemu oddaljevanju? 

 

Zdi se mi, da vse naše odnose, vključno s tistim, ki ga imamo s samim sabo, zaznamuje cikličnost. Naravno se mi zdi, da ciklu bližine sledi cikel oddaljevanja in potem obratno, ta dva procesa se izmenjujeta skoraj neopazno, čisto potiho, če hočeš. Mislim, da se v zadnjih dveh sklopih pesmi v zbirki ukvarjam ravno z vprašanjem preobračanja teh dveh opozicij v odnosu. 

Bralca s svojo pisavo vabiš v obdobje odraščanja, z njim pa bolečine, a tudi kosov svetlobe. Verze nizaš kot spomine, ki jih povezuješ z resničnostjo, ki je tukaj in zdaj, pesniški postopek skoraj spominja na proustovski tok zavesti. Ali si jih zapisal tako, da so stekli, ali je bil postopek bolj načrtovan, umerjen?

 

Če se ne motim, loči George R. R. Martin pisce na dva tipa: na arhitekte, ki vso svojo konstrukcijo vnaprej načrtujejo, in na vrtnarje, ki zasejejo seme in čakajo. Jaz sem za zdaj vrtnar. Ne spomnim se, da bi katerokoli pesem iz zbirke posebej načrtoval, vedno samo čakam. In potem verzi stečejo, zrastejo, obrodijo ali pa zgnijejo. Plevela je zmeraj več od plodov. 

Kako razlikuješ »plevel« od »plodov«?

 

Najuspešnejši filter je čas. Pesmi morajo nekaj časa počivati, tako se ustvarja nova perspektiva, ki jo zasedeš do napisanega. Sam bi velik pomen dal tudi glasnemu branju teksta, pri tem so v veliko pomoč branja, kakršna so Mlade rime, kjer pesniki običajno preizkušamo, kako pesmi funkcionirajo. Še en nepogrešljiv dejavnik, ki ga imam sam zelo rad, pa so pesniški sopotniki, s katerimi si izmenjujemo pesmi in si jih tudi kritično pokomentiramo. Skupna rast je pomembna. 

Kljub izmuzljivosti življenja, ki ga odstira tvoja poetika, lahko v verzih zaznamo obljubo, da je morda kakšen trenutek vseeno zapisan večnosti. Kot v pesmi »pokop sungirskega para« zapišeš: »na koncu ostanejo zobje / spomin da sva se nekoč pogovarjala.« Kje se naša življenja premaknejo iz neustavljivega minevanja v nepremakljivo in večno? Morda skozi pisanje?

 

Stičišče minevanja in večnosti tudi sam še vedno iščem, nikakor pa nisem eden tistih, ki menijo, da umetnost prinaša življenju večnost. Moje življenje je še vedno samo moje, čeprav sem o njem napisal knjigo. Kar berejo bralci, so njihove interpretacije, njihovo doživljanje, torej se prek branja ukvarjajo predvsem s svojim življenjem. In ravno v tem je zame lepota umetnosti. Vsak pisec si želi, da bi njegovo delo preživelo čas, to se lahko zgodi, ne verjamem pa, da bi lahko zaradi knjige postalo večno moje življenje ali življenja ljudi, o katerih sem pisal. Tako danes zelo radi slavimo npr. življenje Prešerna ali še raje njegove Julije, pri tem pa pozabljamo, da to nista njuni življenji. To je naša interpretacija njunih življenj, pomešani sta s čorbo naših doživljanj. Niti Prešeren in njegova muza nista večna zaradi poezije. Slavimo samo mite. 

Zdi se, da je razdalja med interpretacijo pisca in njegovih bralcev kar velika. Bi jo lahko kako zmanjšali?

 

Zakaj bi se sploh trudili doseči kaj takega? Umetnost je sestavljena iz pluralnosti interpretacij, in zame je ravno to najlepša stvar pri vsem skupaj. Tu vsak išče svojo resnico, zato res ni treba, da avtorjeva in bralčeva sovpadata. 

Pesmi, ki si jih v zbirki namenil tebi ljubim pesnikom, se zdijo kot trenutek vdiha od udušujočih bližin, ki jih je pesniški subjekt izživel. Je branje poezije varen pristan ali se tam le še dodatno razburkamo?

 

Oboje [smeh]. Branje je pomembno, in pika. Vsako polemiziranje na to temo je neumno. Kar pa se tiče omenjenega cikla – poetike teh meni ljubih pesnikov so najbolj vplivale na smer, v katero je stekla zbirka. Žal jih nekaj v ciklu manjka, s tem merim predvsem na Katjo Gorečan in Kristiana Koželja. No, pa še cela vrsta tujih pesnikov, kot sta Amihaj in Bukowski. Nedvomno največji vpliv na zbirko pa je imela glasba, predvsem albuma Pure Heroine (Lorde) in High as Hope (Florence and the Machine). 

Si kdaj razmišljal, da bi pri pisanju prevzel persono kakšne pop ikone? Recimo katero od teh dveh, ki ju omenjaš?

 

Vključitev pop glasbe in popularne kulture nasploh v poezijo, z izjemo omembe Bowieja v eni od pesmi v Čisto potiho, mi je postala zanimiva po zaključku pisanja zbirke. S tem se poskušam poigravati v teh mesecih. Zdi se mi, da je skrajni čas, da končamo z izključevanjem pop glasbe iz spektra »kakovostnih umetnosti«. Seveda se je v porastu komercialnih radijskih postaj in nabito polnih pretočnih glasbenih platform včasih težko dokopati do kvalitetnih izvajalcev, pa vendar zato ne moremo izključiti vsega popa. Tudi na področju literature vsako leto izide cel kup knjig, za katere ne moremo trditi, da imajo kdo ve kakšno vrednost, pa zato še ne rečemo, da so vse knjige določene zvrsti zanič. Na globalni ravni je cel kup izvrstnih pop glasbenih ustvarjalcev, tudi pri nas jih je nekaj. Včasih imam občutek, da bi moral kot pesnik poslušati jazz, klasiko, pogojno stari rock ali pa preprosto živeti v tišini, poslušati, kaj vse se dogaja okrog mene. 

Poleg pesnikovanja študiraš filozofijo in ruščino, kar je precej razvidno iz cikla »ruske bajke o jagi babi«. Ruska kulturna zgodovina, ki jo odstiraš, je precej široko področje, ki se močno stika z družbenim: omenjaš Ivana Groznega, usodo ruskega proletariata, a vendarle ti cikel uspe izpeljati v svojem izpovednem slogu. Kje najdeš svojo pisavo, ko se seznanjaš z zgodbami drugih? 

 

Ameriško-mehiška pesnica in pisateljica Jennifer Clement, do lani predsednica mednarodnega PEN-a, mi je prejšnje poletje na festivalu Izrekanja rekla, da več kot dve tretjini ustvarjanja teksta posveti raziskavam zanj. Svoj pesniški glas znotraj že obstoječega dogodka ali pripovedi najučinkoviteje najdeš tako, da o njem čim več veš. Pozicija, da je umetnik samo »za znanost pasivni umetnik«, ki riše in piše in mu to kar se da dobro uspeva, se mi zdi težavna. Pomembno se mi zdi premlevati in preko poglobitve najti svojo držo, ki jo potem preneseš v lastno ustvarjanje. 

Torej boemsko življenje samo po sebi ne rodi dobre poezije? 

 

Nikakor. Če želimo biti umetniki obravnavani, kakor jih želi večina, torej s predpostavko, da je umetniško ustvarjanje enakopravno delu kateregakoli drugega poklica, moramo za to trdo delati. Zdi se mi, da se pravo pesniško rojstvo mladega pesnika zgodi šele, ko spozna, da je talent le majhen delež v primerjavi s trudom in delom, ki ju mora vložiti v ustvarjanje. 

Kljub presunljivim verzom in ranljivosti tvojega pesniškega glasu zbirko zaključiš precej upajoče, v pričakovanju nove bližine, novih doživetij, novih verzov. Občutek čakanja nečesa novega bi lahko povezali s koncem posameznega življenjskega obdobja. Ali je narava pričakovanja bolj vseprisotna in ne tako ciklična? 

 

Ne vem, verjetno obstajata obe možnosti. Mislim, da se pri meni pojavlja kot stalnica. Vse bolj pa jo razumem kot eno od tistih laži, o katerih sva govorila v začetku pogovora. Morda je tudi pričakovanje samo obrambni mehanizem. 

Za konec: verjetno je celotna izkušnja tvojega prvenca izpopolnjujoča in polna svetlobe, a zato nič manj naporna. Kako si boš odpočil od vsega pesniškega direndaja zadnjih dveh let?

 

Pisanje in izid knjige prinašata vse vrste občutij. Pri meni se k sreči z ničimer ni hitelo. Cel proces od prvega osnutka zbirke do tiska je trajal dobro leto in pol, kar je bilo dovolj, da sem občutke v veliki meri sproti predelal. Največji počitek po zaključku zbirke mi predstavlja dejstvo, da se lahko, za kolikor časa želim, umaknem od pisanja in počnem druge stvari. Če hočeš pisati o življenju, ga moraš vsake toliko tudi živeti.

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poezija kot tok, ki se nadaljuje

    Liu Zakrajšek

    Pesništvo zaobjema vse teme, zato ne morem pisati zares monotematskih zbirk. Težko pišem direktno o nekem družbenem problemu, ker sem v poezijo vstopil na drug način. Danes bi rekel, da gre pri poeziji za stalen tok, v katerega samo stopim. Potem lahko dolgo časa sploh ne razmišljam o njej, ampak tok se nadaljuje in na srečo sem do zdaj še vedno našel pri-stop.

  • »Knjiga mora biti sekira za zmrznjeno morje v nas.« (Kafka)

    Matevž Kos

    Monografija Trije sinovi. Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda je natančna in z obsežnim aparatom podprta študija vpliva Franza Kafke (1883–1924) na tri moderne klasike – številna njihova dela so prevedena tudi v slovenščino. Avtor, sicer germanist in komparativist, mdr. predavatelj na Ameriški univerzi v Parizu, najprej v kratkem, a detajlnem uvodu, podprtem z Bloomovo teorijo o »tesnobi vplivanja«, predstavi recepcijo Kafkovih del, zlasti v nemško govorečih deželah in anglosaškem svetu, nato pa se interpretativno loti izbranih romanov.

  • 10 za 10

    Ana Geršak

    Tudi sam se pogosto sprašujem, kdo je ta oseba v ogledalu. Zakaj bi moral vedeti? Odgovori so precenjeni.

Izdelava: Pika vejica