Petnajst metrov novega cestišča krajšajo, da popravijo naklon.

Plavala sva in se smejala. Prosti slog je bil bolj prost od kravla.

Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo.

Kako z mladimi sploh govoriti o samomoru? Naslov maturitetnega eseja je namreč vse preveč tendenciozen, da bi omogočal relevantno refleksijo.

Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske nestanovitnosti ter problemov s službami tistih, ki so v biološkem smislu najbolj godni za ustvarjanje družine. Pustimo ob strani celo biološke specifike otrok, ki nekaterim staršem prinesejo ogromno dela in skrbi (zdravstvene težave, velika razposajenost, nočno nespanje), drugim pa prepričanje o tem, da je mirnost, krotkost in ubogljivost njihove dece posledica starševske flegmatičnosti in »nekompliciranja«. Pustimo vse to ob straniPreberi

Vsi prikimavamo, ko nanese vprašanje na pomanjkanje scenarističnih veščin v slovenskem filmsko-televizijskem prostoru, ampak po vsem kimanju se zgodi in spremeni bore malo. Zakaj je tako? Ker vemo le, kaj je narobe, ne razumemo pa, kako bi bilo zares prav. Ker nimamo znanja in resnične vednosti, kako naj bi se stvári streglo. Celo kadar se strinjamo, da sta si literatura in scenaristika bolj vsaksebi, kot bi si upali verjeti, ne razumemo, v čem so praktične razlike. Po zaključku šole Pokaži jezik, od katere je minilo sedem let, je tako Scenarnica prvi resni projekt scenarističnega učenja in dela pri nas, ki želi pisanju celovečercev priti čim bolj do dna.Preberi

Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je denar. Gledanost. Vsebinske prepreke so padle, karte so na mizi. Dovoljeno je problematiziranje in tematiziranje vsega, norčevanje iz vsega, dovoljeno je izmišljanje česarkoli, da se bo le prodalo. Bilanca mora ostati pozitivna, vse drugo je drugotnega pomena. Nadaljevanke, ki so v zadnjem desetletju veljale za glavno zatočišče kakovostne scenaristike, se spreminjajo. Na slabše. Vse bolj se približujejo Hollywoodu. Vse bolj so napumpane. Vstopili smo torej v drugo, manj zanimivo fazo televizijske emancipacije, kjer zmaguje kvantiteta.Preberi

Ko te nekdo predstavi kot scenarista ali ko se nekje predstaviš kot scenarist, se ljudje hitro nasmehnejo in te, tudi če jim film ne predstavlja resne življenjske preokupacije, brez zadržkov vprašajo, ali si wanna-be scenarist in ali je kdo že dejansko posnel kakšno stvar, ki si jo napisal. Ljudje dobro vedo, za kaj gre, vedo tudi to, da izrazito velikih stvari nisi spravil skupaj (v življenju še niso slišali za »slovenskega scenarista«), še manj pa ti je uspelo zasnovati kaj zares dobrega – slovenskega filma in nadaljevank se ravno ne držijo superlativi.Preberi

»Če ti ta verzija ne bo všeč, me lahko tudi ustreliš,« sem rekel režiserju Mihi Knificu na portoroški obali, ko sva si med Festivalom slovenskega filma vzela popoldne za pogovor o tem, kako naj scenarij zasukava v pravo smer. Bizarno … Ustreliš! V letu in pol sem napisal več kot petnajst predelav, zadnjo noč pa sem skoraj do jutra sestavljal nov sinopsis. Téma: druga priložnost v ljubezni. Miha je pol ure mirno poslušal moje branje, na koncu pa mirno rekel, da mu niPreberi

1
Dežuje
pozno jesensko popoldne,
razdrapani dan nasede
na milem džezovskem saksofonu.

2
Boža iz zvočnikov, ko stopam proti stranišču
skoraj praznega McDonald’sa.
Moj korak se počuti elegantno na dolgih,
rebrastih ploščicah.

3
Ob pogledu na brezhibno čisto desko
se spomnim na staro mamo, ki je morala vsakič,
kadar sem kot otrok hodil z njo na tržnico ali na kavo,
v barskih vecejih brisati poscano sedalo.Preberi