Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.

V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

Z izborom pesmi Plavam, ko me gledaš smo lansko leto dobili prvi prevod srbskega velikana Dragana Jovanovića Danilova, ki v domovini velja za enega najpomembnejših sodobnih pesnikov pa tudi nekakšnega »ljubljenca naroda«.

Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

»En stavek napišeš, tri pa obdržiš zase,« je Torkarjev recept za pisanje v eni od njegovih zgodb iz zbirke Podaljšano poletje.

Čeprav naj bi se vse »čisto zares zgodilo«, je karakterizacija likov tako površna, da gre bralcu lahko kaj hitro na živce celo sam pater Tomasso.

Ponižani in razžaljeni niso obvezno čtivo iz avtorjevega opusa, so pa vsekakor pomemben vezni člen med njegovimi zgodnjimi in poznejšimi deli ter bi utegnil navdušiti za bralce, ki jih podrobneje zanima geneza romanopisja Dostojevskega.

Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

Söderberg ni sodoben avtor; deloval je na prelomu prejšnjega stoletja, naj pa bi bil – kot lahko preberemo na ovitku knjige – eden redkih švedskih klasikov, ki v današnjem času pridobiva vse večje število bralcev.

O nesrečni ljubezni francoske srednjeveške učenjakinje Heloize in njenega učitelja Abelarda vemo takorekoč vse. Tudi roman Heloiza: Vrnitev besed je še ena od mnogih variacij na staro, že dobro znano temo.

Roman o usodi Judov, o medvojnem Parizu in o njegovem avtorju.