List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

K ritičarka na drevesu je knjiga izbranih kritik slovenskih romanov iz obdobja 2010–2017. Pod drobnogled jemlje nekaj deset romanov različnih avtorjev, generacij in estetskih usmeritev od Alojza Rebule, Florjana Lipuša, Draga Jančarja, Emila Filipčiča, Milana Kleča, Franja Frančiča, Andreja Moroviča, Maje Haderlap, Brine Svit, Štefana Kardoša pa do Mojce Kumerdej, Andreja E.

Antologija tesnobe , zbirka štirinajstih esejev, je zrasla iz ideje o doprinosu k detabuziranju in osvetljevanju tesnobe.

Ob novem, daljšem proznem delu Josipa Ostija Duhovi hiše Heinricha Bölla lahko lagodno uživamo in se zabavamo, lahko pa se nam ob njem poraja tudi kupček vprašanj. Avtor je delo v podnaslovu označil kot »kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih«. Oznaka je posrečena predvsem v tem, da ima knjiga izvrstno kalejdoskopsko strukturo, v kateri se različni drobci (zgodbe, anekdote, avtobiografske beležke in skoraj eseji, ki jih je veter v hiši Heinricha Bölla zmečkal in pomešal) bolj ali manj svetlikajo in povezujejo na razne načine ter tvorijoPreberi

Odradek ne pozna tesnobe.

Kadar sede v svojo meditacijsko sobo na tla, vzravna hrbet in prične brati knjigo, je posebej pozoren na besede, kakršna je tesnoba in kakršne so še bolečina, samota, žalost in strah. Nanje je pozoren na način, da se jih trudi že vnaprej spregledati in na daleč zaobiti.Preberi

Mojca Kumerdej je izvrstna pisateljica. Iz slovenskega povprečja se na srečo ne dviguje s številom svojih del, ampak z njihovo nesporno kvaliteto. Leta 2001 je objavila svoj prvenec, roman Krst nad Triglavom, v letih 2003 in 2011 pa kratkoprozni zbirki Fragma in Temna snov. Pet let pozneje je pred bralca postavila novi roman, ki je morda še bolj intriganten, pa tudi obsežnejši od prejšnjih del: Kronosova žetev.Preberi

»Pa vendar – kdo sploh je bil ta Adam Teodor Vogrinski, groteskna spaka v oživeli crkovini? S kakšnim namenom mu je bilo dano na posodo ime in telo?« Ti vprašanji si na prvih straneh romana Veter in odmev Štefana Kardoša zastavi kar sam junak Adam in nas priklene k branju. A tudi po zadnji prebrani strani še vedno ni lahko odgovoriti, kdo in kakšnega zagonetnega pomena je pravzaprav ta Adam.Preberi

Nekatera literarna dela nas osupnejo s svojo drugačnostjo in lepoto, druga nas uspavajo z monotonostjo. Nekaterim uspe, da bralcu spontano privzgajajo posluh za sočloveka, pri drugih ostane jasno, da izražajo kvečjemu socialno občutljivost avtorja, ki ne zmore okužiti bralca. Bolj k slednjim sodi nova, že tretja zbirka kratkih zgodb Vzporedni svetovi avtorice Manke Kremenšek Križman.Preberi

Besedila v literarnem prvencu Matjaža Lunačka, zbirki Beatus ille qui …, so kratka in so zgodbe, a se ne uvrščajo v tradicijo zvrsti »kratke zgodbe«. Ta si največkrat daje opravka s podrobnostmi, ki jih motri prav od blizu, zato običajno tudi nima nobenih možnosti, da bi zaobjela daljše časovno razdobje ali skušala prikazati dogajanje iz daljave. Lunačkove zgodbe so vse po vrsti nasprotne temu konceptu: s hitrim tempom, ki lahko ošvrkne le bistvene poteze tega ali onega lika, stečejo največkrat preko vsega življenjaPreberi

»[N]a dnu slehernega človeškega srca je mučilnica, kjer se vse gorje, vsa izguba, vsa nevzdržna bolečina tega patetičnega, smrtnega človeškega bitja, za katere se tako strašno trudimo, da bi jih zanikali, zberejo in mučijo čisto dušo, ki je bila v nas zasajena ob rojstvu, dokler je ne prepozna nihče več[.]«Preberi