Ostal je v njegovi glavi / s fleši fusnot in odrezanih scen / praznih mest po sili razmer / da jih lahk sam zapolniš

Kako povzet življenje človeka v parih stavkih, v nekaj besedah?
Kako se zahvalit, kako se oddolžit, kako povrnit desetletja ljubezni
nekomu, ki je svoje življenje posvetil ohranjanju tvojega? Nekomu, ki je
nešteta leta skrbel zate, te hranil (pa ne samo s hrano), te poslušal, te
omogočal in razumel.
Nekomu, ki je svojim najbližjim omogočal svobodo, ki je sama kot otrok
ni imela? Kako?
Albina, babi, je bila in je, nenehna sila podpore,
najvztrajnejša sila radodarnosti,Preberi

Ljubezen se mi je formirala v jeziku / in se razraščala v spominu, ki je prihodnost informiral / resoniral skoz možgane/ v prostor navzven

Bil disident v svoji vasi videl kako so naenkrat postavli ograje verige in žice kjer so prej bile restavracije in so posebni ljudje čisti in svobodni ležali mučeni na makadamih

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Tibor Hrs Pandur (1985) je pesnik, prevajalec, dramatik in dramaturg. Leta 2008 je bil v gledališču Glej uprizorjen njegov dramski prvenec Sen 59, za katerega je leta 2013 na 43. Tednu slovenske drame prejel nagrado za mladega dramatika. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Enerđimašina (Center za slovensko književnost), leta 2017 pa pesniška zbirka Notranje zadeve (Litera). Od 2009 do 2018 je deloval kot soustanovitelj in glavni urednik revije in paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. KotPreberi