Pred leti smo imeli čisto majhno okno časa, / da bi bili drug za drugega vedno / koča sredi gozda.

Pijanemu kričanju pritiče pantone 13-1106.

Zdaj smo sedemnajstletniki z nekaj sivimi lasmi, / ko na poti domov udari strela, / najprej opazimo, da je nebo za trenutek rožnato

S puloverja sem obsedeno čistila izrabljene nitke, / preden sem ugotovila, da je vse zaman, / ker so luknje trajno zvrtane v meso.

Ko sem prvič brala Virginio Woolf, / sem jedla samo zelena jabolka in pila samo zeleni čaj, / in še vedno živim.

V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.

Totalitarna turobnost je vsota otrpnjene transcendence.