Počutiti se neumno in nedolžno
Sara Nuša Golob Grabner
Nekontinuirano
Duhovi ki te obiščejo le za dve stopnici
proti zgornjemu nadstropju
so mi domači.
Čakala sem nekaj,
loveča ravnotežje na eni granitni kocki,
ko so dnevi vame metali kopja,
Kot da sem Sveti Boštjan.
V tej generaciji smo se naučili
hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo.
Iz vsega se znamo delati norca,
ker so nas naučili,
da je na koncu vsake ceste prepad
in do tja se lahko vsaj smejiš.
Ne upamo si upati,
doba nedolžnosti je končana,
ljubezen je samo v času kolere,
mir je začasen, pojutrišnjem bo vojna.
Zdaj pa obkljukajmo vse v rokovniku
in bodimo hvaležni,
da bomo morda tudi jutri.
Konec koncev »vse teče, nič ne miruje«
in tudi mi ne bomo
pa če nam srca vržejo po tleh
in na glavo atomsko bombo
in oboje tudi bodo.
Mlade ženske
Vsaka mlada ženska, ki jo poznam
se trudi biti sto žensk naenkrat.
Statistične anomalije zanemarimo,
ozrimo se k ženskam,
ki so obenem
intelektualke, modeli, umetnice,
mame, aktivistke, partnerke,
znanstvenice, pisateljice, muze.
Niti sploh ne držimo več v rokah,
zvezane smo z njimi.
Če ena poči
bomo zamenjane,
ker je toliko žensk bolje zvezanih od nas.
To umetnost vozlanja
kličemo uspeh
in smrtna panika nas popade,
ko se telo upre in noče zarodkov,
ko možgani utrujeno prosijo za spanec,
ko je maskara preveč tekoča.
Njeno pa ne, njeni pa niso, njena pa ni.
Bodimo ostre, bodimo mehke, bodimo močne,
pustimo se raniti, da dokažemo feminilnost.
Pri sedemindvajsetih
sem se zavedela obsega
moje nepopolnosti
in postala slaba ženska.
Pokimala sem vsakemu, ki me je zapustil,
prav si storil.
Čas dam na jezik kot šumečo tableto,
iz srca mi rastejo spominčice.
Če bi vse to vedela,
ko sem pri sedmih letih plezala po drevesih,
razbojniška hči,
bi se vrgla iz najvišjega.
Prostor med jablanami
Gledala sem fotografijo sebe,
ki sem jo posnela,
ko sem se parala po šivih.
Vse se vidi,
popek, lasje, čelo, kosti.
Če si popoln,
ne odvrnejo pogleda in ne dvomijo.
Kajne?
Menda me je oče gledal,
ko sem se igrala med jablanami,
nisem vedela.
Vsaj eden od naju je videl drugega.
Takrat nisem bila popolna,
drugače bi prišel bližje.
Na fotografiji sem lačna,
morda se prepozna v očeh.
V glavi se mi predvaja Kate Bush,
Wuthering Heights,
napisati moram popoln članek,
moje znanje mora biti
do ponedeljka popolno,
kupiti moram nove popolne hlače.
Rada bi rekla,
da me vse boli iz upravičenih razlogov,
pa me ne.
Boli me, ker me je vedno bolelo,
ker sem pijana delala špago,
ker sem grizla opeko,
ker sem znova in znova
ramena pustila na soncu.
Če postaneš popoln
in premakneš kosti na pravo mesto,
se bo zapolnil prostor med jablanami.
Kajne?
Peron 17
Obtičala sem na peronu 17.
Morda bi morala
tiste noči res oditi gledat vlake,
da bi razumela kaj se dogaja
na tirnicah.
Sedaj razvozlavam
pomanjkljivosti ljudi
in na kakšne načine
curljajo vame,
ko me pustijo obešeno
kot perilo
na katerega pozabiš,
ko začne deževati.
Za to krivim peron, na katerem
nič ne obstane, niti ko iztiri.
Vse skupaj se začenja zdeti
kot generacijsko prekletstvo.
En otrok odpade, ne po starosti
samo po oceni vrednosti.
Zgodbe se mu ne povejo,
zavoljo privlačne skrivnostnosti,
to interpretira kot zavrnitev
in nikoli več ne zaupa nikomur.
Odločitev se izkaže za utemeljeno.
Na srečo
imam vsaj ogromno časa,
da brusim vsak svoj kot in vdolbino.
Ko pokažem svoje delo
je tolerirano.
In občutek je znan
in oči mi otečejo.
Izbrušen otrok maha vlaku,
ki ne bo obstal.
Kriv si je sam.
Hematomi
Nehala sem jesti.
Tekla sem dokler mi niso krvavela pljuča.
Prebrala sem vse predolge knjige.
Ljudem ki so stopali name
sem zdrobila gležnje
in jih zradirala.
Hematome sem mazala s sivkinim oljem.
Vse zidove sem gradila opeko za opeko
in si potem lakirala nohte.
Ko sem videla rdečo zastavo,
sem takoj izginila.
V bombažni obleki sem sedla na polje
in si želela, da bi vsako jutro
bilo poletje
in bi jedla umešana jajca in paradižnik,
ter se počutila neumno in nedolžno.
Moje oči so prehajale od oblakov do nožev,
prepolovljena in ostra
sem šla vedno naravnost v sredo orkana
in ni me odneslo.
Ljudem sem povedala,
da je ljubezen trivialna,
čeprav sem vedela da ni,
a če je označena kot provokacija,
kot lahkotno minevajoč dan,
ki zdrobi čistost s svojo brezbrižnostjo,
je ljubezen
nepotrebna definicija.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.