Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Vsak človek je svet zase; živi svoj bogati notranji svet, ki ga čuva kot punčico svojega očesa. Verjetno sam pri sebi nosi življenje na dlani, česar se ne vidi na zunaj, v glavi in duši pa se dogaja. Veliko.

Maja Drolec (1959) je doštudirala slovenščino in knjižničarstvo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Poučevala je slovenščino na OŠ Marije Vere na Duplici pri Kamniku. Svoje učence je navduševala za branje dobre literature in pisanje ter sodelovanje na literarnih tekmovanjih.V samozaložbi je izdala avtobiografski roman Bilo je eno poletje (2021) in sodelovala na natečaju za kratek roman Prišleki z romanom Hormonski tobogan (2020). S svojimi eseji  je sodelovala na regijskem srečanju literatov V zavetju besede; vPreberi