»Zakaj pa je ta stric tukaj? Gugalnice niso za debele strice,« je izustila deklica in pri tem očitno ignorirala dejstvo, da niti njena mati ne spada v lahko kategorijo. Obenem je Jaki namenila pogled, ob katerem ga je od jeze zaskelelo po vsem telesu. Če bi imel v tistem trenutku pri sebi kakršenkoli oster predmet, bi ga mali avši zapičil naravnost v vrat

Vsak dan je lahko dan lastne smrti – in nekoč neki dan tudi bo, kot moj oče ni mogel vedeti, da se bo zadnjič prebudil ravno v 9. oktober 2018.

Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?

Navsezadnje ne šteje, kje vse so omenjali tvojo knjigo, na koliko naslovnicah si se pojavil, koliko nagrad si dobil – ko bo ves pomp mimo, boš še vedno sam s sabo sedel za svojo pisalno mizo in se soočal z natanko istimi vsakdanjimi težavami, kot si se, ko si bil še povsem anonimen.

Z Alenom sva imela do predbožičnih zabav diametralno nasproten odnos. On jih je oboževal, jaz pa sem se vsako leto težje pripravila do tega, da bi se na mrzel decembrski večer odsvaljkala s kavča in zapustila stanovanje. Energija mi je posebej pošla decembra tistega leta, ko sem dobila novo službo, svoje socialno življenje sem bila namreč, če sem želela nekaj časa nameniti še Alenu, prisiljena omejiti na minimum in tako z mnogo ljudmi popolnoma izgubila stik. Krivda je bila seveda delnoPreberi

Pet vprašanj za tuje goste letošnjega mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike Inso Wilke (Nemčija), Danielo Strigl (Avstrija), Dinka Kreha (Hrvaška) in Olgo Pek (Češka).

Ura je devet zvečer, še vedno je vroče. Na športno igrišče v obrobnem ljubljanskem naselju se spušča tema. Kljub pozni uri je polno – poleti nihče ne odhaja domov pred deseto. Tri ženske srednjih let v ujemajoči se športni opremi na tekaški stezi ob robu izvajajo nekaj, čemur bi same verjetno rekle jogging – tečejo nekaj metrov, potem spet hodijo in se smejijo; pa spet tečejo, in tako naslednjih deset krogov. Polovico igrišča zaseda ekipa petih otrok, starih nekje med sedem in deset let, na skirojih,Preberi

Vroč poletni dan, Bavarski dvor, linija številka 13, Gregorjeva običajna linija. Sicer je bil popolnoma pomirjen z dejstvom, da stanuje v Sostru, ljubljanskih rovtah, kot so ga zbadljivo imenovali njegovi bolj urbani kolegi – ampak ne danes. Center mesta je bil namreč zabasan na vseh koncih in kar slutil je, kako bo samo do Roške potreboval petnajst minut, do periferije pa še nadaljnjih dvajset, čeprav se promet tam že močno razredči. Ni mu preostalo drugega, kot da se usede – stalPreberi

Na nedeljsko jutro sta oba sedela na terasi. Ona z laptopom za mizico, kot vedno, pred njo skodelica že hladne kave. On na starem ležalniku, podloženem z blazino, s časopisom, razgrnjenim v naročju, in pločevinko piva ob nogi ležalnika. Vedno močnejše sonce mu je nadležno sijalo v oči, kar ga je pričenjalo motiti. Časopis si je pred obrazom razgrnil tako, da je ta prestregel sončni žarek, usmerjen točno na njegovo glavo, a je bila nova pozicija precej nepraktična za branje.Preberi

V romanu 66,3 m² spoznamo mlada zaljubljenca, Aleša in Zalo, ki si ne moreta privoščiti lastnega stanovanja, zato živita v najemu, v prostem času pa se sprehajata po Ljubljani in si poznavalsko (oba sta namreč arhitekta) ogledujeta stanovanja, v katerih bi želela živeti … nekega lepega dne, ko bodo njune finančne težave izginile, seveda. Preprosta (in v slovenskem okolju sorazmerno pogosta) osnovna fabula kljub temu odstira lepo število tem, željnih obravnave. Najbolj izrazito je sevedaPreberi