V rovtah je vse dovoljeno

Lara Paukovič

Vroč poletni dan, Bavarski dvor, linija številka 13, Gregorjeva običajna linija. Sicer je bil popolnoma pomirjen z dejstvom, da stanuje v Sostru, ljubljanskih rovtah, kot so ga zbadljivo imenovali njegovi bolj urbani kolegi – ampak ne danes. Center mesta je bil namreč zabasan na vseh koncih in kar slutil je, kako bo samo do Roške potreboval petnajst minut, do periferije pa še nadaljnjih dvajset, čeprav se promet tam že močno razredči. Ni mu preostalo drugega, kot da se usede – stal v tem kaosu res ne bo. Ruknil se je na sedež tik ob vratih, ki je bil po naključju prazen, kljub temu, da mu je starejša ženska, ki je z veliko košaro v naročju stala nekaj metrov stran, namenila skrajno očitajoč pogled. Briga ga. Kaj se pa ni prej usedla. Kako so mu šle na živce te stare harpije. Kri so mu pile že takrat, ko je bil še najstnik in se je z avtobusom vsakodnevno vozil v šolo, vendar tudi dvajset let po tem ni bilo nič bolje. Lahko si se postavil na trepalnice, a baburam je bilo enostavno nemogoče ustreči. Če si se pretvarjal, da jih ne vidiš, se je pričel monolog (ali, bog ne daj, dialog, kadar je bila prisotna kakšna sotrpinka) o tem, kako današnja mladina nima manir in kako so one v mladih letih vedno odstopile sedež starejšim, ker so jih doma naučili, da se starejše spoštuje. Vsakokrat ga je imelo, da bi pripomnil, kako se pridige o odstopanju sedežev starejšim nekako ne skladajo z dejstvom, da avtobusi, ko so bile one mlade, še niso bili prevladujoče prevozno sredstvo in da jih je večina v šolo kar pešačila. Kar je že nov material za očitek: mladina je prelena, da bi na avtobusu stala, medtem ko je velecenjena gospa, ki mu je v tem ali onem trenutku brala litanije, vsako jutro naredila osem kilometrov do šole. Osem! In prav toliko nazaj. 

Čez čas mu je zmanjkalo energije za poslušanje in poskusil je z obratno metodo. Vsako starko, ki ga je prestrelila s pogledom, je vprašal, ali bi se morebiti usedla. A kako si je sploh drznil? »Nisem še za v staro šaro, fant,« mu je ob priliki požugala ena od njih in le malo je manjkalo, da bi jih dobil po glavi z njeno berglo. Ali pa so sikale: »Kar sedi, kar sedi, zdaj ko si se že usedel.« Kriminal. Kot rečeno, ne glede na to, kako se je človek trudil, nikoli jim ni bilo prav. Zato je zadnja leta na avtobus hodil z velikimi slušalkami na glavi – ob motečih dražljajih iz okolja je le povečal glasnost na glasbenem predvajalniku in se potopil v svoj svet.

Ob Eleanor Rigby Beatlesov se je nenadoma spomnil na Ines. To je bil njen najljubši komad. Njemu se je vedno zdel strašen, tako depresiven, spravil ga je v melanholično razpoloženje, iz katerega se zlepa ni izvlekel. Kdo ve, kaj Ines počne zdaj? Morda posluša isti komad, razmišlja, da je tudi ona ena tistih osamljenih ljudi, in obžaluje, da je odšla? Ta misel mu je bila kar všeč. No, saj je bil tudi on kriv, o tem ne gre razpravljati, lahko bi ji preprečil. Pa vendar – premlad je še, da bi mu neka ženskica postavljala ultimate. In tudi sicer mu nič ne manjka. Sploh pa ne zdaj, ko se je vrnila Varja. Jutri je sobota, peljal jo bo na kupo na Zbilje, tako kot v dobrih starih časih. Uh, dober dan bo. Tudi zato, ker popoldne Brane vabi na tradicionalno moško druženje na svojem letnem vrtu – pivo, ribe in tarok. Če bo doma pravočasno, bo kar sam skočil po pivo, da revež Brane ne bo imel preveč dela, kot ponavadi. 

Avtobus je ustavil na postajališču Štepanja vas. Ozrl se je in opazil, s kako malo ljudmi si pravzaprav še deli prevozno sredstvo. Tečna stara ženička je odšla, zdaj so se na mestu, kjer je stala, prestopali trije šolarji, ki bodo očitno izstopili na naslednji postaji, tako da je bila poleg njega samega edina potnica čemerna ženska s kupom vrečk v naročju. Toliko bolje, se avtobus vsaj ne bo ustavljal po nepotrebnem, če na kateri od naslednjih postaj ne bo nikogar. Tudi voznik se je z odhodom večine potnikov nekam razživel. Če je prej vozil bolj okorno, se je njegova hitrost zdaj vse bolj približevala tisti, ki jo je dosegal števec Gregorjevega Clia, kadar se je ponoči sam vračal domov. Kar pomeni, da je bila precej nad omejitvijo, vsekakor pa se je tak tempo znatno razlikoval od tempa vožnje, ki se običajno pričakuje od avtobusa. 

V Hrušici je bila cesta razrita, zopet so nekaj popravljali, tako da je voznik hitrost prilagodil – a ne za dolgo. Ko so zdrveli mimo Dobrunj, ne da bi ustavili na dveh postajališčih, čeprav je na enem od njiju čakala starejša ženska, je Gregorja pričelo skrbeti. Kaj za vraga se gre, kreten? Zakaj še pospešuje? In vozi po črti? Podeželska cesta je že tako ozka. Če bi v tem trenutku avto pripeljal v nasprotno smer, sploh ne bi bilo prostora, da se avtobus umakne, sploh pa ne pri tej hitrosti. Nesreče z avtobusom ljubljanskega potniškega prometa so res redke, je razmišljal, niso pa nemogoče, posebej, če je voznik objesten bizgec. Pravzaprav niti niso tako redke … Če ga spomin ni varal, je nedavno prebral, kako je neki avtobus trčil v hišo na vogalu ceste. To je moralo biti precej travmatično tako za potnike kot za stanovalce. O tem, ali je bil kdo resno poškodovan, mediji niso poročali. Kaj, če je kdo umrl? In kaj, če bi se to zgodilo zdaj? Zaenkrat avtomobilov iz nasprotne smeri ni bilo na vidiku, kar je bilo precej čudno, a navsezadnje je videl samo do ovinka, dlje ne. Nasproti bi lahko vsak hip pripeljal denimo velik kombi ali tovornjak, ki zasede celoten pas, drugače kot mali Smart ali Cooper, drveči avtobus bi se poskušal premakniti na svoj pas, vendar prepozno, kombi bi ga oplazil, voznik bi izgubil oblast nad vozilom … On ali pa čudaška ženska bi lahko imela smolo, da bi se usodno poškodovala, v časopisih pa incidentu, to je vedel, ne bi namenjali veliko prostora, konec koncev bi se tako ali tako zgodil blizu Sostra, kjer ni žive duše in kjer promet zaradi njega ne bi bil bistveno oviran. In nikogar ne bi brigalo, kdo ni vozil po predpisih – v rovtah je vse dovoljeno. 

Ni si mogel kaj, da ne bi pošpegal v voznikovo kabino. Čisto neopazno, če bi ga tepec opazil, bi morda iz objestnosti še močneje stopil po gasu. Kaj če je to človek, s katerim preživlja svoje zadnje trenutke? Bil je moški srednjih let, temnolasec v beli srajci, ki se je izdatno potil. Če ne bi vedel, da je prav on odgovoren za novonastali kaos, bi Gregor stavil, da ga je prav tako strah kot njega. Poskušal se je postaviti v njegovo kožo, se vprašati, kaj doživlja, a mu ni uspelo – tako kot mu, če se je dolgo časa gledal v ogledalo in pozabil, kdo je, ni bilo jasno, kako je mogoče, da v tem trenutku obstaja, da je to on sam in nihče drug. Vživeti se v zavest nekoga drugega je bila prav tako nedvomno posebna veščina, ki je nikoli ni obvladal. Ne pri ljudeh, ki jih je poznal le bežno, še manj pa pri svojih ženskah. Na stvar se je zato odločil pogledati z bolj racionalnega vidika. Morda pa je vozilo tipu samo ušlo izpod nadzora? Bolj ko se je voznik mrščil in buljil v armaturo, bolj je avtobus namreč zanašalo. Gregorjevi sopotnici je eno izmed vrečk odneslo iz naročja in pristala je nekje v sprednjem delu avtobusa, ki se je medtem sicer umaknil nazaj na svoj vozni pas, kar pomeni, da se je nevarnost za trk z nasproti vozečim avtomobilom nekoliko zmanjšala, se je pa pojavilo tveganje, da se bo ob vsem tem vijuganju zvrnil v travo ali na vrt ene od okoliških hiš. 

Vendar se ni. Pri zadnjem ovinku pred Sostrom je Gregor že laže dihal. Voznik je imel na obrazu spet skrajno neprizadet izraz, brisal si je čelo in bobnal po volanu, vozilo pa se je umirjalo. Na končno postajo je zapeljal s počasnim, lenim lokom. Čim so se vrata odprla, je ženska z vrečkami planila ven. Vrečke je malomarno odvrgla na pločnik in počepnila v visoko travo na postaji. Voznik, ki je prav tako stopil z avtobusa, je v nejeveri izbuljil oči, pogledal Gregorja, skomignil z rameni in si prižgal cigareto.

»Kaj je?« je zasikala ženska. »Tako ste vozili, da sem se skoraj poscala kar na troli.«

Tudi Gregorja je imelo, da bi vozniku povedal kakšno pikro, a se mu je zdelo, da bi se na ta način postavil na stran očitno malo premaknjene ženske, zato je ostal tiho. Pravzaprav je bilo vse skupaj kar malo komično. V bolj ruralnih predelih Ljubljane človek res doživi vse mogoče. Od podivjanih voznikov avtobusa do norih bab brez sramu. No, pa saj hvala bogu. Tako je življenje bolj zabavno. Zarežal se je in pri gostilni Pri Kovaču, ponosu Sostra, stopil na cesto. Vsa panika preteklih petnajstih minut je izpuhtela, skoraj je bil že na drugi strani, razmišljal je, da ima vendarle dovolj časa, da se zapelje do bližnjega Lidla po pijačo. Takrat je izza ovinka pripeljal avto, ki, prav tako kot malo prej avtobus, ni vozil po omejitvah. 

Kdo bi mu zameril?

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zalivanje plevela

    Maša Ogrizek

      Vsak ljubezenski dvojec – naj gre za kratkotrajna ljubimca ali dolgoleten par – izumi svojo govorico. Ta je plod naključij, domišljije in domišljavosti. Pa tudi nuje. … →

  • Bibi

    Hana Bujanović Kokot

    Obe se zavedata, da je pes, ki urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju drži skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opoteklo vsakič, ko je malce premočno pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka le še en poskus reševanja njune petletne zveze.

  • Enajst mesecev žitne kave

    Primož Sturman

    Na ulicah je bilo življenja le za vzorec. Našla sva se pred elegantnim lokalom v središču mesta, ki mi je bil zelo všeč in kamor sva večkrat šla na aperitiv. Tu se je tudi on počutil dobro, tu sva ob kozarcu penine ali aperol spritza vedno zgladila vse spore in pozabila, če se je prej kaj zalomilo.

Izdelava: Pika vejica