Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

Nam je mnogim skupno, da nas leta spremlja en stavek ali pesem, neka nepopustljiva referenca, ki se je ne otresemo, ker življenje in svet kljub toku večnih sprememb v osnovi ostajata iz iste materije? Tudi ko skromno stopi v ozadje, že prav kmalu zopet skoči na površje, kadar se notranji svet ponovno zamaje v stiku z neizprosnim zunanjim. Preberi

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Iva Božič je končala diplomski študij iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in se kmalu zatem odpravila v Pariz. Da bi med drugim končno začela tekoče govoriti in brati v svojem najljubšem jeziku. Zdaj tam še vedno opravlja priložnostna dela, se hrani z glasbo in koncerti, franko- in anglofonsko literaturo, občasnimi potepanji po drugih svetovnih metropolah ter vsake toliko pisanjem, da ne pozabi svojega prav tako ljubega maternega jezika. Prosto po Philo Ochsu – ne pričakuje, da bo premagala absurdnost sveta, pa vseeno poskuša.Preberi