Ni vse v pripravi kovčka. Treba je spakirati sebe, se dobro obleči.

Kritiku pripada naloga varovanja tistih vrednot, ki so bile v središču minule humanistične tradicije, ter iskanja oblik in možnosti za njihovo trajnost v sodobnosti. Te vrednote se nahajajo v marginalnem položaju, ki ga moramo bolj kot zatočišče ali izgnanstvo razumeti kot položaj, iz katerega lahko sprejmemo tisto »lahno znamenje«, tisto »komaj zaznavno napetnost«, preko katere se, po besedah Ludwiga Hohla, zgodi »ustvarjalna prenova«. Ko bo kritik odstopil od gotovosti, ki so jih ideologije in interpretativna orodja ponujala v prejšnjih desetletjih (marksizem, psihoanaliza, semiotika, strukturalizem, tematska kritika in mnogo drugih smeri in tokov), se bo moral, brez zavetja in ogrodij, karseda odpreti tistemu, kar ga približuje tej notranji nalogi, ki je nujna za izkušnjo lepote.

Franca Mancinelli (1981) je izdala tri samostojne pesniške zbirke Mala kruna (Manni, 2007), Pasta madre (Nino Aragno, 2013), izbor iz katere je bil objavljen tudi v antologiji Nuovi poeti italiani 6, ki jo je uredila Giovanna Rosadini (Einaudi, 2012) in Libretto di transito (Amos Edizioni, 2018). Njene pesmi so vključene v številne antologije, med drugim XIII Quaderno italiano di poesia contemporanea (ur. Franco Buffoni, Marcos y Marcos, 2017). Kot kritičarka piše za revijo Poesia in druge. Je v uredniških odborih revij Smerilliana, Argo – annuario di poesia in bloga Interno poesia. Njene pesmi so bile prevedene v številne jezike.Preberi

telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.Preberi