Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Mlada pesnica in prozaistka Nina Kremžar je v preteklih letih s svojim literarnim ustvarjanjem zmagala na številnih kreativnih delavnicah, z zmago na natečaju Festivala mlade literature Urška 2018 pa si je prislužila izdajo pesniškega prvenca Dostop na odprto morje.

Pesniški prvenec Sare Nuše Golob Grabner, pretresa silna vznesenost in viharniška (raz)čustvenost, ki skozi motiviko cikličnosti naravnih pojavov upesnjuje primarno intimistično doživljanje posameznice ter njenega odnosa do sveta, v katerem se ne počuti domače.

Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.

Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

Poleg kratkih zgodb, ki jih je objavila med drugim tudi Literatura, in urednikovanja na portalu Koridor, smo lahko pisanje študentke primerjalne književnosti in anglistike Lare Paukovič tokrat doživeli tudi v tiskani izdaji.

Delta je pesniški prvenec Kaje Teržan, performerke, koreografinje in plesalke, ki je lansko leto izšel pri Alephu. Zbirka je bila letos nominirana za Veronikino nagrado in predstavlja svež ter svojevrsten pesniški vstop na slovensko literarno polje.

Delta se lahko pohvali z dokaj široko paleto (na kar opozarja že naslovnica) različnih pesniških odtenkov, ki tako motivno kot tudi slogovno ponazarjajo raznolikost pesniške ubeseditve Kaje Teržan. V tem smislu bi lahko rekli, da se večinski nabor pesmi vrti okoli potrebe po izkristalizaciji preteklosti na eni strani in po nostalgični idealizacijiPreberi

Barbara Korun se na zavihku zbirke Dolgo smo čakali na dež (Aleph/174), ki jo je lani izdala Alja Adam, med drugim dotakne razsežnosti družbeno-kritičnega v navezavi z osebnim, intimnim izkustvom. Ta princip je dejansko novost pri poeziji Alje Adam, saj smo lahko v njenih prejšnjih zbirkah (sploh v Zaobljenosti, pa tudi v Zakaj bi omenjala Ahila) brali intimne ter erotične pesmi, ki so na eni strani temeljile na nekakšni dualnosti subjekta kot objekta, na drugi pa na želji po stabilnosti, osmislitvi, treznosti, umiritvi. Tudi v novi zbirki so nekatere teh tematik ponovno raziskovane (denimo telesnost) – njihova refleksija doseže celo svoj vrhunec –, vseeno pa tukaj ne gre za družbenokritično zbirko v klasičnem pomenu, če se sme tako reči.Preberi

Intimistične pesniške zbirke so lahko pogosto dvorezen meč. Problem ni v tem, da so intimistične, temveč v tem, kako je ta intimizem predstavljen, saj se lahko marsikateri avtor ujame v zanko pretirane samorefleksije, patetike, zagledanosti oz. zaprtosti vase in kičastemu jezikovnemu okrasju. Skratka, ostane na površini in s svojo poezijo ne tvega ničesar. Ostane v varnem udobju lastnega sveta. Zbirka Lom glasu Simone Kopinšek, ki je leta 2015 izšla pri Literi, predstavlja ravno nasproten primer.Preberi

Vsake toliko se zgodi, da te kot literarnega kritika in bralca poezije neka izdaja popolnoma preseneti – v pozitivnem smislu sicer redkeje kot v negativnem, a vseeno je faktor presenečenja v poplavi raznoraznih izdaj, ki silijo k dolgočasni povprečnosti, vendarle nenadomestljiv, saj se človek naenkrat zave, kaj vse se lahko pod oznako pesniške zbirke sploh izda. Ime gore Neže Zajc je prav gotovo primer »pesniške zbirke«, ki že na ravni obsega (skoraj 400 strani) naravnost kliče po javni potrditvi, a se ravno zaradi lastnih epskih podvigov sesuje sama vase.Preberi