Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.

Nastavki za občutje, ki je sledilo, so prišli tisti večer, ko sem si prvič nadela pustno masko. Verjetno se je začelo tako. Z mojo prvo pustno masko v življenju. Zame je pust vsak dan, sem govorila dotlej, ne potrebujem pustne maske, da bi spreminjala svojo identiteto. Leta dolgo sem nad tem ritualnim odganjanjem zime in pripadajočim šemljenjem zamahovala z roko kot kaka najstnica, ki ne ve, da sta upiranje in cinizem kvečjemu načina utrjevanja obstoječega – njegov sestavni del in zagotovilo, da se ne bo nič spremenilo, še najmanj mi sami. Preberi

Ideja za Antologijo tesnobe je prihajala na dva načina: postopno, potem iznenada. Več let sem čutila nujo storiti nekaj družbeno koristnega na področju, ki mi sami predstavlja enega največjih življenjskih izzivov. Po prvem spoznavanju tesnobe, ki me je doletelo ob koncu študentskih let, po tistem, ko me je tesnoba prvič pribila na parket in me hromila s svojo nenehno prisotnostjo, sem skozi pogovore s prijatelji in znanci pričela opažati, da je tesnoba spremljevalka slehernika. Vsak izmed nas ima bodisi svoje »po koži ukrojene« strahove, ki jihPreberi

Nedavno me je na telefonu pričakal sms epskih razsežnosti in že po tem, že po pridevniku epski vam je lahko jasno, da obstaja natanko ena oseba v življenju slehernika, ki lahko tak sms pošlje: mama, kajpa. Mama s skrbmi, ki mamam pritičejo. Mama, ki je lahko ›globoko prizadeta‹ ob dejstvu, da še nimaš otroka in družine, kljub temu, da si ›že dovolj stara‹. Najprej sem se začela na glas krohotati (uboga mama!). Takoj zatem sem pomislila, da bi lahko zgolj okoli tega sms-a napletla najmanj poglavje romana (glej prejšnji oklepaj).Preberi

»Največjih svetovnih zločinov ne povzročijo tisti, ki kršijo pravila, 
pač pa tisti, ki pravila upoštevajo.«
Banksy, Wall and Piece

Da me jebeš, jih ne razumem. Vseh teh pridnih državljanov in pridnih uslužbencev, ki se najbolje počutijo, če jim nekdo natanko pove, kaj smejo in česa ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj se od njih pričakuje (čim manj, tem bolje), ne razumem vseh teh pasivnih posameznikov, ki dneve preživljajo v vegetaciji pred TV-ekrani, ki poleti s svojim vegetiranjem nadaljujejo ob hrvaški obali,Preberi

Ob opazovanju družbe  –  opravilu, ki ga ves čas izvajamo, saj je gre za enega izmed osnovnih načinov preživetja  –  obstajata dve vrsti neumnosti. Prva se dosledno pokaže ob malodane vsakem poskusu javnega govorenja o tem, kar se ti je pokazalo kot resnica. Vsakič, kadar zaznaš vzorec delovanja in o njem spregovoriš, natanko veš (ali pa bi vsaj lahko vedel), da boš moral za suvereno ubeseditev svojih dognanj zanemariti vidike, ki štrlijo iz tega vzorca. Se spomnite Borgesovega Funesa z dobrim spominom in razloga, zakaj kljubPreberi

Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena pogovoru o bridkem koncu štirinajstdnevnika Pogledi. Ta bo, kot kaže, aprila nastopil po malo manj kot šestih letih izhajanja časopisa. Omizje so zasedali urednik in založnik Mitja Čander, nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, nekdanja urednica Pogledov Ženja Leiler, drugi nekdanji urednik Pogledov Boštjan Tadel ter Irena Ostrouška z Direktorata za medije. Nenavadna sestava omizja – številniPreberi

To besedilo se je začelo drugače, z nekim drugim stavkom. Ne spomniš se, s katerim. Tvoj spomin, oziroma tvoj delovni spomin, je odšel s tistim, ki je pred dobrim mesecem dni vdrl v tvoje stanovanje in iz njega odšel s prenosnikom, ki nikoli ni doživel bekapa. Kopije, zaledje, rešilno mrežo in kar je še tega si delajo ljudje, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobroPreberi

Nimaš pojma, kako se je začelo. Morda z mamo. Morda z njeno idejo (povzročeno zaradi njenih lastnih omejitev in strahov), da te mora stalno spraševati o tvojem telesnem počutju. Sploh ti ni bilo treba reči, da te kaj boli, da kaj ni v redu – sama ti je (»ničim izazvana«) govorila: »Te boli trebuh? Bova kakali v lavor, da bova videli, če bodo ven prišle gliste. Me poslušaš? Dobro slišiš?«Preberi