S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi

mama. stalno se ti vriva. ko pomivaš posodo, si češeš ravno oprane lase, ko neseš ven smeti. pride, se za hip pokaže – kot glas na tvojem desnem ušesu, »ti nisi normalna«, mravljinci dol do intimnih predelov, kot sram, kot sopenje za vrati kopalnice, kot takrat, ko si jo zasačila pri masturbiranju.

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnemPreberi

S črnogorskim pisateljem Andrejem Nikolaidisom sva se srečala v torek ob njegovem prihodu na festival Vilenica. To ni bilo najino prvo srečanje. Vse od objave romana Mimesis, ki je leta 2007 izšel pri Beletrini, in sva opravila prvi intervju (do tega pogovora mu je sledil še en), sem pozorno sledila njegovemu delu, objavljala in prevajala njegove kolumne, z nadvušenjem pričakovala nove romane. Razlog za mojo povečano pozornost v odnosu do tega pisatelja jePreberi

»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.Preberi

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka. Preberi