Po svoje še kako pogrešam stare dobre klasike, se mi je zadnjič potožil prijatelj, pri njih si ponavadi že kar po naslovu vedel, kam pes taco moli. Recimo Zločin in kazen, pa Vojna in mir … Da ne govorimo o Kugi! Zdaj je vse drugače, človek ima občutek, da gredo sodobni avtorji namerno ravno v drugo skrajnost: ko prebereš naslov, niti najmanj ne veš, pri čem si. Ampak to je že čisto druga zgodba. MislišPreberi

Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije.

Dve kratki (kratki?) zgodbi

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči.

Moški leži v banji in skupaj s polovico kopalnice zgrmi v spodnje nadstropje. Sobarica zaluča skodelico kave proti vratom, ki se v tistem hipu odprejo. Nekdo v bloku kupi petnajst stanovanj in jih poveže v labirint kuriozitet – v prvencu Arjana Pregla (1973) ni nič preveč čudno in nič preveč običajno, da ne bi moglo biti povod za nekaj še bolj presenetljivega in še bolj nepričakovanega. Preglove kratke kratke zgodbe, prežete s humorjem in ironijo, so namreč bravurozne, izpiljene miniaturke, ki sproti ustvarjajo nemogoče narativne zanke v mreži duhovitih obratov in čudovitihPreberi

Nacionalistična glasba, politično prirejanje zgodovine, medijsko prilagajanje dejstev – svoboda govora nikoli ne more biti popolna svoboda brez omejitev, ki bi dopuščala tudi lažno oglaševanje. Proti netolerantnosti se je treba vedno znova boriti, četudi z že slišanimi argumenti in stališči, ki ne izrabljajo dvoma za doseganje partikularnih (ekonomskih, političnih) ciljev.

Med drugo svetovno vojno je Ernest Scribbler napisal tako smešen vic, da je zaradi smeha umrl. Ko je papir, na katerega je vic zapisal, prebrala njegova mama, je umrla še ona. Kasneje je umrl še policaj, ki je poskušal vic odstraniti iz hiše. Ko je za vic izvedela britanska vojska, ga je kmalu začela uporabljati kot učinkovito orožje proti nacistom. Nemci so kasneje napisali kontravic. Zadeva je šla tako daleč, da so po koncu vojne bojevanje z vici prepovedali z ženevsko konvencijo. SevedaPreberi

Na eni strani cel kup televizijskih oglasov namiguje na spolnost, na drugi FOX NEWS zabriše skorajda abstraktno Picassovo sliko ženskega akta. Na eni strani spletne reklame za erotično perilo, ki se prikazujejo ob časovnicah družabnih medijev, na drugi prepoved prikazovanja bradavic (ženskih, ne moških!) na Twitterju in Facebooku. Na eni strani moralistični pritiski in želja po zakonski ukinitvi že pridobljene reproduktivne svobode žensk, na drugi investiranje premoženja v distributerje erotičnih in pornografskih vsebin …

Leta 2011 je umetnik Richard Prince v newyorškem Centralnem parku po tleh razgrnil belo rjuho in nanjo razporedil izvode svoje nove knjige. Glavni protagonist in tudi prvoosebni pripovedovalec je najstnik Holden Caulfield, ki ga ravnokar vržejo iz elitne šole. Roman opisuje dva dneva potovanja domov, ki je opisano kot tok misli, protagonist pa se jih spominja za nazaj, ko okreva v medicinski ustanovi. Preberi

V soboto, ko se je dan že prevešal v večer, torej v času, ko so živilske trgovine v središču Ljubljane že zaprte, sem opazil, da nam je zmanjkalo mleka. Odločil sem se, da grem ponj na najbližji mlekomat. Čeprav imam do njega le kakšnih dvanajst minut hoda, sem se odločil izpolniti namero, ki sem jo že nekaj časa načrtoval: odpeljal se bom z avtobusom! Sploh se ne spomnim, kdaj sem se nazadnje peljal z avtobusom, saj živim na lokaciji, kjer lahko boljPreberi

»Prosim, ne govorite mi o vremenu, gospod Worthing«, se v igri Važno je imenovati se Ernest na opazko o lepem vremenu odzove Gvendolina Fairfax in nadaljuje: »Kadarkoli mi ljudje govorijo o vremenu, sem vedno skoraj prepričana, da mi govorijo nekaj drugega.« Takoj zatem ji John Worthing hiti zatrjevati, da je dejansko mislil na nekaj drugega: »Gospodična Fairfax, vse odkar sem vas spoznal, vas občudujem bolj kot katerokoli dekle … ki sem ga spoznal … odkar sem spoznal vas.«Preberi

Leta 2013 je izšel ponatis knjige A Crack-Up at the Race Riots. Leta 1998 jo je napisal Harmony Korine in povedal, da govori o rasni vojni, ki se dogaja na Floridi, kjer Judje sedijo na drevesih, črnce vodi MC Hammer, belce pa Vanilla Ice. Dodal je tudi, da gre za »veliki ameriški izberi-svojo-avanturo roman«. Če knjigo prelistamo, vidimo, da gre za zbirko (zelo) kratkih besedil, seznamov, ročno napisanih vrstic in nekaj porisanih fotografij.Preberi

Premražen je ležal na puščavskem pesku. Predramili so ga prvi sončni žarki.  

»Kje sem?!« Vstal je in se napotil v nasprotno smer od žareče krogle, da mu ne bi preveč bleščalo v oči. Razbijalo mu je v glavi. Stresel si je pesek z obleke in odvezal kravato. Ko je hodil že kakšno uro, je vzšlo še eno sonce. Preberi

Nebo brez oblačka in sonce visoko na nebu. Vročina. Urejene trate obdajajo dovoze. Vrstne hiše so bolj kot ne enake. Pred eno od njih se ustavi manjši kombi, iz katerega izstopi mladenič s športno frizuro. Odpre stranska vrata na vozilu in bronaste mišice se mu rahlo napnejo, ko prime težko torbo z orodjem. Stopi do vhoda. Pozvoni.Preberi

Lorem ipsum

Sedel je na postelji in zrl v temen profil. Obrnjen je bil proti edinemu viru svetlobe, tankemu snopiču, ki se je komajda prebijal skozi staro ključavnico in padal na preperel parket. Profil majhne odprtine je imel nenavadno človeške poteze. Pogledal je stran. »Obrazi,« si je zamrmral. Zdaj jih je videl že povsod. Ko je zamižal, je vedno začutil nos tik pred svojim, čelo, ličnice, brado, veke. Ne oči! Veke. Zaprte veke, ki pa ga niso motrile nič manj. Kot bi tiPreberi

Kako opozoriti in pokazati na nekaj, kar ne obstaja? Knjige je pregovorno treba vzeti v roke, toda kako prijeti knjigo, ki je ni? 

V tem primeru zadostuje, da jo prebereš. Neotipljivo – berljivo je namreč e-knjiga, ki smo jo skupaj z avtorji Prišlekov pripravili v času tretjega Prepišnega uredništva (20.–24. april 2015), da bi z njo pokazali izbor tistega, kar bo v prihodnjih letih v zbirki Prišleki izšlo tudi v bolj oprijemljivi obliki. Preberi

Tuuut. In potem tišina.

Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj z njo naredi korak. Čeprav ni šlo za korak. Bolj za plazenje.

Pogled je lezel po prostoru. V tišini.Preberi

»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«

– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!

– Mali, pazi, kako govoriš!

– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi