Mokre sanje

Arjan Pregl

Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči. Če je od kolena navzgor mehko blago nudilo zavetje pred nepredvidljivo klimo v spalnici, je razgaljen spodnji del nog bival nekakšno odmaknjeno življenje, bolj na periferiji njegovega telesa in, zdelo se je, skrbi. A krivično bi bilo soditi, da je šlo za namerno zapostavljanje. Kot rečeno, naneslo je tako, resda velikokrat, a takšne razmere so bile le posledica premetavanja po postelji, običajno tik pred prebujanjem.

Naenkrat je povsem blizu zaslišal moški glas: »Odrl me je kot zajca.« In malo za tem še: »Rekel mi je, da mi prst lahko reši edino na ta način. Kot zajca, ti rečem! Tukaj je zarezal, potem pa prestavil kožo semle, poglej, še zdaj se vidi.«

Odprl je oči, se ozrl po sobi, vstal. Nič. Stopil je do okna in odmaknil zaveso. Gledal je v sončno jutro, breza je šelestela, mimo nje je pritekel pes, dlje na dvorišče pa ni videl, saj sta mu pogled zakrivala dva para nog, ki sta lebdela pred oknom v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka.

Zagrnil  je zaveso in odšel proti kuhinji: »Super bo, sveža fasada!«  

Takrat se je spomnil: sanjal je, da je deževalo. 

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

Izdelava: Pika vejica