O ženski, ki ni hotela z balkona

Moški leži v banji in skupaj s polovico kopalnice zgrmi v spodnje nadstropje. Sobarica zaluča skodelico kave proti vratom, ki se v tistem hipu odprejo. Nekdo v bloku kupi petnajst stanovanj in jih poveže v labirint kuriozitet – v prvencu Arjana Pregla (1973) ni nič preveč čudno in nič preveč običajno, da ne bi moglo biti povod za nekaj še bolj presenetljivega in še bolj nepričakovanega. Preglove kratke kratke zgodbe, prežete s humorjem in ironijo, so namreč bravurozne, izpiljene miniaturke, ki sproti ustvarjajo nemogoče narativne zanke v mreži duhovitih obratov in čudovitih jezikovnih vzorcev. Te zgodbe zmorejo v eni podobi sugestivno naslikati celotno življenje izbranega lika ali v enem odstavku zgoščeno, a družbenokritično in s številnimi referencami opisati ves svet, ki je sprva videti domač, potem pa v njegovi sredici zazeva luknja, tako da vse skupaj pristane – kot tisti moški v banji – v neki drugi resničnosti, v neki drugi zgodbi. Kajti pravi užitek ob branju teh zgodb je prav v njihovi nagajivi izmuzljivosti: zgodba premaguje zgodbo, resnično in izmišljeno si vzajemno spodjedata tla, vse dokler metaforično ne postane resnično – in obratno. Besede vedno zmagajo, posebej v smešnih nesporazumih. Ampak to je že druga zgodba.